Ob njihovih napevih je odraščala država in nje državljani, kar pomeni, da imajo mesto zaslužnih, ki se pa v vseh minulih desetletjih niso pretirano spreminjali. Vztrajajo na svojem preprostem izrazu ter vzgibih, kar potrjujejo nove skladbe, kot so Še Dobro, Pismo komarju, Realen svet, Samo zase kot prase. V imenu zasedbe se je pogovarjal Gorazd Goga Sedmak, kitarist, vokalist in pretežen avtor.
Še vedno si prizadevate biti prismuknjeni?
Povsem v redu beseda. Morda še bolj pobalinski. Gre za povsem iskreno izražanje naše identitete. Cel svet je precej v klincu, tako da ga mora vsak, ki da kaj nase, z neko zdravo mero norosti prirediti svojemu načinu delovanja. Dajmo se zajebavat, če smo že tukaj.
Vendar posneti enajst plošč, vključno z zadnjo, ni šala.
Se strinjam. Izdati ploščo je primerljivo s tem, da diplomiraš na fakulteti. Tri ali štiri leta moraš za to delati, koordinirati ansambel, snemanje, producenta in še kaj.
Od leta 1993 do danes bi dejal, da se je občinstvo spremenilo. Da ga zapušča smisel za dvoumnosti.
Teh s pomanjkanjem je bilo vedno dovolj. Danes je drugače morda to, da so topoumni dobili krila in se manj skrivajo in si bolj upajo pokazati, češ, res sem neumen in grd, vendar imam pravico to povedati na glas in razlagati svoje nebuloze.
Katero obdobje v vaši karieri je bilo najbolj burno?
S prvo ploščo smo se prebili na robove Primorske, z drugo Čiko, Pajo, Pako iz 1996 smo že segli do Maribora in Ljubljane. Igralo se je sicer po prostorih, ki so bili vprašljivi, v nekakšnih diskotekah, »slash« kurbiščih, smešnih placih, vendar nismo bili preveč kritični. Bili smo željni in voljni.
Vzporedno imate akademsko kariero, ste doktor ekonomije. Ste bili kdaj pred tem, da postanete glasbeni profesionalec?
Po drugi plošči, ko smo imeli na voljo neskončno nastopov in tudi cena se nam je povečala, smo na to pomislili, vendar ne zelo resno, pa niti ne, da bi se bal tega, da bi preživel, ampak gre bolj zato, da enkrat ko greš na tako majhnem trgu, kot je naš, v profesionalizem, bi to pomenilo, da moraš delati dosti več kompromisov. Nikdar nismo šli in ne bomo šli igrati na zasebne zabave ali na politične shode. Če si profesionalec, potrebuješ ta denar in ga vzameš, saj so nekateri pripravljeni plačati precej, ker se je marsikdo iz naše generacije povzpel na položaj in bi se mu zdelo fino, če bi mu na petdesetletnici igral band iz njegove mladosti. Zato je ideja, da bi se z glasbo bavili profesionalno, šla relativno hitro mimo. Ostali smo svobodni, kar se tiče delovanja.
Vaša glasba zveni relativno grobo, enostavno in ne preproducirano. Ni slišati sedemindvajsetih kitar, violin, perkusij itd. Je to namerno?
Borut Činč je enkrat dejal, da če komad stoji, bo zvenel tudi samo z vokalom in akustično kitaro. Ne glede na žanr. Preproduciranost je praviloma znak, da ljudje niti ne vedo kaj bi radi in potem nalagajo inštrumente. Princip pralnega stroja. Nekaj bo že prišlo ven. Razumem, da se je treba prilagoditi sodobnim trendom, vendar se raje nagibam k enostavnosti in preprostosti. Recimo, težko kupim, kadar se punk bend loti snemati s simfoniki.
Nosače opreme imate?
Ne. Ali gresta sin od Žareta ali Primitivca z nami in pomagata nositi, saj imata boljši hrbet, sicer pa, da bi imeli nosače opreme na plači, nimamo. Še vedno nosimo svoje ojačevalce.
Težko se je spomniti slovenske zasedbe, ki bi, tako kot vi, v podobi imela tudi menedžerja, kar vi v liku Primitivca imate, kar pa je izročilo punka oziroma kasneje newprimitivsev. V kolikšni meri so slednji vplivali na vas?
Deloma ja, v tistem obdobju je šlo za način delovanja, ki se nam je zdel relativno normalen in sprejemljiv. Naše sobivanje s Primitivcem je itak smešnica. Najprej je bil šef MKC-eja v Kopru, kjer smo vadili in smo mu morali v zameno čistit prostor ter občasno odigrati kak koncert, potem je postal naš založnik, pa potem še menedžer in voznik, ker je imel kombi. Vse skupaj se je razvilo v neko smešno sodelovanje in bolj kot menedžer je tatica, ki pazi, da ne spijemo preveč in podobne zadeve.
Poštenjaški odnos do glasbe imate. Nosilnega vokala ne potapljate v podlago ampak zveni v polni razsežnosti, na ravni kantavtorjev.
Morda si domišljam, da vseeno imamo nekaj za povedati čez besedila in se mi zdi škoda, da bi to skrivali. Seveda mora biti neko razmerje. Včasih, ko poslušam radio, si mislim, da bi bilo boljše, če bi vokal skrili. Saj je lepa melodija, vendar slišiš tudi, da besedilopisec ni ravno talentiran. Mi damo dosti na besedila in naj se potem to sliši.
Lepe melodije so past, ker nemalokrat ne najdeš besede, s katero bi ustregel melodiji, medtem ko vi dajete misliti, da pustite besedam tja, kamor jih nese.
To je povezano z načinom ustvarjanja. Pri meni, kot glavnem avtorju, to nastaja prepleteno. Ko mi kaka melodija začne zveneti, tudi že čutim, kaj je vsebina, ki podpira tako melodijo. Precej organsko prepleteno je. Komad mora biti komad.
Na primer v skladbi Realni svet se domislite nenavadne rešitve, da raztegnete »a« na način, kot bi se domislil redko kdo...
...glede tega sva se z Andreo Flegom, kot producentom, precej igračkala in meni je lepo, če se najde rešitev, ki je nova in ni reciklaža že znanega. V tem je lepota ustvarjanja.
Kombinacija vas in Flege se zdi nenavadna.
On je z nami že od srednje šole in produciral je že prvo ploščo, pa kakšno potem tudi ne. Glede marsičesa smo si različni, vendar je sodelovanje z njim verjetno omogočilo, da smo izšli. V začetku smo bili bistveno bolj surovi in sovražni do popeglane produkcije, medtem ko je on bil vedno nagnjen k radijskemu zvoku in njegova zasluga je, da je v nas prepoznal nekaj, kar bi se dalo spraviti do radia.
Na zadnji plošči ste vnovič posneli staro skladbo Sergio. Zakaj in kak lik je sploh Sergio?
Še enkrat smo ga posneli, ker imamo 18. marca koncert v Media Centru, ki je posvečen stoletnici Sergiovega rojstva. Nekaj smo se morali pač spomniti. V obalnem kolektivnem spominu gre za lik Italijana, kakršni so k nam prihajali na kosilo in ostalo, nakar so popoldan v svojem avtomobilu s trideset na uro cik-cakali po cesti in se jih ni dalo prehiteti.
