V Cankarjevem domu bo 2. aprila s koncertom počastili štiridesetletno ustvarjalno pot glasbenika, skladatelja, aranžerja in dirigenta Lojzeta Krajnčana. Na odru se bodo zbrali Big Band RTV Slovenija in glasbeni gostje Jure Pukl, Nina Strnad, Žigan Krajnčan, Lazaro Amed Zumeta, Aljoša Kavčič, Kristijan Krajnčan, s katerimi je Krajnčan skozi desetletja soustvarjal pomembne projekte. Jubilejni večer je ponudil pregled njegove raznolike glasbene poti ter poudaril njegov izjemni prispevek k razvoju slovenske orkestralne in jazzovske scene.
Kaj pripravljate za ta večer? Ste program sestavili sami?
Seveda sem ga sestavil sam. To je moj avtorski koncert – enkrat za spremembo, saj sem po navadi zmeraj pomagal drugim avtorjem s priredbami za orkester. Na koncertu bomo zaigrali nekaj mojih starejših skladb, nekatere sem priredil na novo, dodal pa sem tudi nekaj novih. Program bo zelo raznolik – segal bo od klasičnega big band swinga prek modernejših etno obarvanih skladb do neofunk glasbe in hiphopa ter še marsičesa vmes.
Glasba vas spremlja že od otroštva, izhajate iz glasbene družine. Kako se spominjate svojih prvih glasbenih korakov?
V naši družini je bilo ukvarjanje z glasbo nekaj samoumevnega. Otroci smo začeli zelo zgodaj obiskovati glasbeno šolo, nato pa smo vsi igrali v pihalnem orkestru, ki ga je vodil oče. Pravzaprav nisem nikoli resno razmišljal o čem drugem. Oče je bil dober učitelj trobil, mama je učila klavir, ki pa se mi ga takrat ni preveč ljubilo vaditi.
Študirali ste tudi v tujini. Kako so vas po vrnitvi sprejeli kolegi glasbeniki?
Ko sem prišel v orkester, sem bil še zelo mlad. Starejši kolegi so me zelo lepo sprejeli, tako kot kasneje tudi druge mlade glasbenike.
Svojo pot ste začeli kot nadarjen solist na pozavni, po odhodu mojstra Jožeta Privška v pokoj pa ste prevzeli odgovorni vlogi dirigenta in aranžerja Big Banda RTV Slovenija. Vam je bilo težko stopiti v tako velike čevlje?
Vloga je bila povsem drugačna. Odgovornost je bila bistveno večja. Kolege, s katerimi sem prej igral in občasno tudi posedal ob kavi, sem moral zdaj voditi, skrbeti za red in prevzeti odgovornost, da so vaje potekale učinkovito in da je vse delovalo, kot mora. Potrebovali smo nekaj časa, da smo se na novo uskladili.
Je bil že takrat v orkestru vaš brat?
Da, je že bil. Moj mlajši brat Dominik je dolgoletni solist in druga trobenta v big bandu. Lahko rečem, da je eden od stebrov orkestra.
Kako je bilo z vama? Sta znala ločiti med tem, da sta brata, in tem, da sta profesionalca?
Živiva z glasbo in ob glasbi že od ranega otroštva, zato je vse prepleteno in kakršno koli ločevanje nikoli ni prišlo v poštev – odnos je naravno prehajal med obema vlogama.
Kaj vam je iz vseh teh let ostalo v najlepšem spominu?
Predvsem koncerti. Veliko jih je bilo, kjer nas je občinstvo izjemno lepo sprejelo. Posebno so mi ostali v spominu trenutki, ko smo sodelovali z mladimi avtorji ali solisti in sem njihovo glasbo priredil za big band. Ko se nekomu uresničijo sanje, je to veselje nalezljivo – takrat smo vsi dobre volje. To je res poseben občutek. Seveda so bile tudi krize, kot v vsakem dolgotrajnem sodelovanju. Vendar smo vse po vrsti uspešno prebrodili. Veseli me, da v vseh teh letih nismo izgubili kompasa in so bili glasba in dobri odnosi vedno na prvem mestu.
Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Najbolj ponosen sem na to, da se zdaj, ko se poslavljam od orkestra, s kolegi res dobro razumemo. Da smo ostali prijatelji in da še vedno muziciramo z enakim elanom in entuziazmom, kot pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Ponosen sem tudi na to, da sva z ženo Romano ustvarila veliko glasbe za najmlajše, ki jo prepeva že več generacij.
Če bi morali svojo življenjsko pot opisati z eno skladbo – katera bi to bila?
Verjetno variacije na temo obreda podajanja glasbe občinstvu in skupnega muziciranja z orkestrom.
Kaj vas najbolj navdihuje pri pisanju glasbe?
Predvsem ljudje, s katerimi sodelujem. Ta proces skupnega ustvarjanja z jasnim ciljem – dobrim koncertom ali kakovostnim posnetkom. Za to je treba v ozadje postaviti ego in omejujoče poglede, v ospredje pa odprtost, posluh za druge, sodelovanje ter sprejemanje razlik.
Kaj po vašem mnenju danes najbolj manjka slovenski glasbeni sceni?
Predvsem strokovno in redno medijsko spremljanje. Če danes izdaš jazzovski album, potrebuješ precej sreče, da sploh dobi recenzijo. Manjka prostor za kontinuirano, kakovostno pisanje o tej glasbi.
Kako to, da ste se odločili za upokojitev?
Mislim, da je treba dati priložnost mladim. Sam sem naredil dovolj, zdaj pa bi rad v tretjem življenjskem obdobju doživel še kaj drugega in izkusil stvari, za katere prej ni bilo časa.
Se vam bo težko posloviti od odrov ali boste ostali aktivni, le v manjšem obsegu?
Poskusil se bom posloviti. Ta koncert bo zame verjetno zelo čustven, saj se bom poslovil od kolegov, s katerimi sem v nekaterih primerih sodeloval tudi štirideset let.
Boste pa še ustvarjali skladbe?
Seveda, vendar na nekoliko drugačen način. Glasbe ne bom mogel kar odložiti in je tudi ne bi hotel. Ustvarjalnost ima v mojem življenju pomembno mesto. A za začetek si želim malo odklopa. Morda bom prehodil katero od pešpoti, ki jih imamo doma v Sloveniji veliko. Predvsem me kliče narava.
Pogosto sodelujete s sinovoma, Žiganom in Kristijanom. Nastopila bosta tudi na vašem poslovilnem koncertu …
Ko smo na odru, družinske vezi nekoliko stopijo v ozadje – takrat smo predvsem glasbeniki. Je pa z obema izjemno lepo sodelovati, vesel sem, da bosta z menoj na koncertu. Izjemna sta, vsak ima svojo pot, oba sta samosvoja in zelo ustvarjalna.
Imate tudi tri vnukinje. Se tudi one ukvarjajo z glasbo?
Da, starejša vnukinja Elora je zelo talentirana in že dosega uspehe na pianističnih tekmovanjih. Rosa rada poje in že sodeluje pri glasbenih uricah, Liana pa za zdaj, ko zasliši glasbo, zapleše.
Kako pa najraje preživljate prosti čas, omenili ste pešpoti?
Najraje čas preživljam z vnukinjami – radi gremo na morje, se rekreiramo. Z Romano pa kolesariva, hodiva v hribe, rada si ogledava dobro predstavo v gledališču ali obiščeva dober koncert. Upam, da bo zdaj za to več časa.
