Šment! Po nekem naključju mora namreč Dore, se pravi jaz, to besedilo pisati že takrat, ko še nihče ničesar ne ve. Vem, da bo nekdo zmagal, drugi pa se bo kujal. Naš Janez je sicer že februarja prerokoval, da se bo tik pred volitvami zgodilo nekaj, kar bo dosedanjo koalicijo krepko zamajalo. Ker pa na žalost jaz nisem takšna »baba Vanga«, lahko samo ugibam, kaj vse se bo dogajalo. In to zato, ker se namreč skoraj vedno.
Pred volitvami pač vse brni in prasketa, ljudstvo je na nogah in se veseli kakšnega novega velikega poka, potem razglasijo rezultate in nato napoči en sam dolgčas.
Ker pa je tudi s politiko včasih zelo podobno kot z opojnimi substancami, utegne kdo, zlasti novinarji, dobiti tako imenovani abstinenčni sindrom. Čeprav se ničesar ne ve, bi radi ta nič žurnalisti na vsak način podrobneje razložili in celo komentirali. Pri časopisih to še nekako gre, v hudi zagati pa se znajdejo televizijci. Tam brez slike in tona ni novice, kaj šele zgodbe. Zato prirejajo okrogle mize, odmeve in skorajda soočanja. Saj ne rečem, da bo tudi zdaj natanko tako, kot pravim, ampak še vedno je bilo. To vendar niso bile naše prve volitve.
-
Skratka, takole se bo najbrž odvrtela ena izmed naših oddaj. Posedli bodo dva kljukca iz najverjetnejše opozicije in tri ali štiri iz najverjetnejše oziroma morebitne koalicije.
»Kako boste sestavili vlado?« bo verjetno vprašal zvedavi voditelj.
Vsi se bodo zagonetno nasmihali in odgovarjali, da še ni nič jasno ter da je še prezgodaj za takšne napovedi.
»Dobro. Ko pa se boste začeli dogovarjati, kakšno taktiko boste ubrali?« se kot vedno ne bo dal odgnati voditelj.
Še en nasmešek, tokrat celo dokaj iskren: »Tudi če bi jo imeli, se pravi taktiko, o tem najbrž ne bi govorili pred kamero.«
Hm. To je menda jasno. Toda zakaj potem sploh posebna oddaja, in čemu gostje sploh pridejo v studio, če ne bodo ničesar povedali? In sicer zato ne, ker še sami ne vedo, ali se bo iz vsega skupaj izcimilo kaj ploščatega ali kaj bolj špičastega?
Morajo priti, da ne delujejo nevljudni. Če se mladenič že hoče na vsak način mučiti z njimi, pa naj se muči; prikorakajo, se pustijo lepo našminkati in napudrati ter se potem pol ure ljubeznivo nastavljajo žarometom. Takšna je pač igra, čarobni ples politike in medijev.
Od naših prvih volitev se domala ni spremenilo skoraj nič. Še vedno mlade novinarke letajo za politiki in jih brezplodno cukajo za rokave. Kot je pred nedavnim zavoljo nekih posnetkov rinila ena izmed njih pod nos mikrofon Golobu in Jankoviću ter prejela od slednjega čuden »kompliment«: »Ste še premladi!« Kaj bi dala za to nekdanja reporterka Petra, zdaj že veteranka, ki je nekoč po hodniku vreščala za Francetom Arharjem: »Kakšna je vaša plača, kakšna je vaša plača?«
Ni odgovoril! Dandanes politiki večinoma vsaj kaj rečejo, čeprav bi bilo včasih bolje, če ne bi.
-
Takole bi rekel za konec. Ako bi mene kdo kaj vprašal, bi predlagal: poleg dveh dni predvolilnega bi predpisal še vsaj mesec dni povolilnega molka. Ali pač do trenutka, ko bi izvolili novo vlado in bi natanko vedeli, kdaj se končujejo ugibanja in špekulacije in kdaj se začne čas uresničevanja ali vsaj preverjanja obljub.
Nekoč, ampak tega je res že dolgo, sem svoj spis takole končal. »Volitev je bilo naposled konec. V naši vasi se je pojavil čisto nov plakat. Cepljenje kužkov, je pisalo z velikimi črkami.
Kakšno olajšanje! Nekaj mesecev so namreč cepili samo – ovce …«
Zdaj pa, prosim, meni prišepnite, ker zdajle, ko to berete, že vse veste. Kako je bilo s Trumanovo modrostjo iz naše zadnje kolumne: je tokrat na volitvah res zmagala »glupost« ali pa nemara vendarle pamet?
