Kot poroča CNN, je analiza DNK treh mumij razkrila podatke, ki bi po besedah raziskovalcev lahko pomagali pri ponovni naselitvi gepardov v naravo na Arabskem polotoku. Gepardi so nekoč naseljevali večji del Afrike in dele Azije, danes pa jih najdemo le še na deveth odstotkih nekdanjega območja. Prej je veljalo prepričanje, da je bil azijski gepard (Acinonyx jubatus venaticus) edina podvrsta, ki je bila kdaj prisotna v Savdski Arabiji. Ta vrsta je zdaj kritično ogrožena, v Iranu pa živi le še majhna divja populacija. Na celotnem polotoku so gepardi veljali za lokalno izumrle od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar so raziskovalci ob analizi treh mumij ugotovili, da sta bila dva najstarejša primerka genetsko bližje podvrsti, znani kot severozahodni afriški gepard.
Ponovna naselitev
Ugotovitve, objavljene januarja v reviji Communications Earth & Environment, razkrivajo, da sta po Arabskem polotoku nekoč tavali vsaj dve podvrsti gepardov. Odkritje bi lahko pomagalo pri prizadevanjih za ponovno naselitev, saj imajo zdaj znanstveniki dokaze o njihovem uspešnem preživetju na tem območju.
»Analiza nas je zelo presenetila,« je za CNN povedal glavni avtor študije Ahmed Al Boug, ekolog in namestnik izvršnega direktorja Nacionalnega centra za prostoživeče živali. »To odkritje predstavlja prvi dokumentiran primer naravne mumifikacije pri gepardih in prvi fizični dokaz, da so se na Arabskem polotoku pojavljale različne podvrste gepardov.«
»Poleg tega uporaba jam ni značilno vedenje za geparde, zaradi česar sta tako odkritje kot kontekst, v katerem se je zgodilo, povsem nepričakovana,« je dodal.
Živeli v jamah
Raziskovalci še vedno preučujejo, zakaj so gepardi vstopali v jame; ne verjamejo, da je bilo to naključno ali da so iskali izolacijo pred smrtjo. Kljub temu so jamsko okolje in izjemno sušne razmere prispevale k mumifikaciji živali, je pojasnil Al Boug.
Poleg sedmih mumij so raziskovalci v jamah našli še ostanke okostij 54 drugih mačk. Avtorji študije so določili starost petih vzorcev in ugotovili, da je najstarejši star približno 4000 let. »To odkritje je pomembno, ker predstavlja najvzhodnejši zapis afriške podvrste geparda in dokazuje, da so severni del Savdske Arabije tisočletja naseljevale številne linije gepardov,« je dejal Al Boug. Po navedbah revije je bilo to prvič, da so DNK pridobili iz naravno mumificiranih gepardov ali velikih mačk.
Adrian Tordiffe, specialist za veterinarsko medicino prostoživečih živali iz Indije, je za CNN dejal, da je presenetljivo, da so nekateri ostanki stari le okoli sto let, kar razkriva, da so te mačke v Savdski Arabiji živele veliko dlje, kot so ljudje mislili.
»Še bolj presenetljivo je, da ostanki kažejo, da so tam v različnih obdobjih živele različne podvrste gepardov,« je dejal Tordiffe, ki sicer predava na Univerzi v Pretorii v Južni Afriki. »To nam pove, da je bil Arabski polotok nekoč pomemben naravni most za geparde, in ne ekološka slepa ulica.«
Vpliv človeka
Populacije prostoživečih živali na Arabskem polotoku so se v zgodovini zmanjšale zaradi vpliva človeka, vključno s prekomernim lovom in spremembami v rabi zemljišč. Toda zdaj, z velikimi zaščitenimi območji na Bližnjem vzhodu, so se številne primarne grožnje gepardom, kot so degradacija habitata, človeško vznemirjanje in konkurenca levov, zmanjšale.
»Gepardi in drugi plenilci igrajo pomembno vlogo v ekosistemu. So odlični lovci, ki hitro jedo, ostanke pa puščajo za hrano drugim vrstam. Zato na območjih, kjer živijo, obstaja večja biotska raznovrstnost, saj hranijo druge majhne sesalce, ptice in žuželke,« je za CNN dodala Laurie Marker, ustanoviteljica Sklada za ohranitev gepardov.
