Mnenje, da je Zemlja ravna, ni novo, je prastaro. No, v večini civilizacij se je zgodila točka preloma, ko je mnenje, da je Zemlja ravna, zamenjalo mnenje, da je okrogla. V stari Grčiji se je to začelo dogajati okoli 5. stoletja pred našim štetjem, na Kitajskem pa nekaj kasneje.
»Tezo, da je Zemlja ravna, so ponovno aktivirali okoli leta 1860, ko je na plan prišla Darwinova teorija in ko so nasprotniki Darwina le-tega risali kot opico. Z darwinizmom se predvsem ni strinjala Cerkev, ki je vztrajala pri tem, da je človek povzdignjen nad preostalo naravo. Takrat se je poskušalo darwinistično stran smešiti na vse načine, del tistega dogajanja je tudi to, da so našli zapise dveh menihov, ki sta res verjela, da je Zemlja ploskev,« razlaga dr. Dušan Krnel, 68-letni predavatelj didaktike naravoslovja na ljubljanski pedagoški fakulteti.
Mnenje, da je Zemlja vendarle ravna ploskev, nikdar ni povsem zamrlo oziroma nikdar ni bilo povsem pobito. Vse od leta 1956 v Angliji obstaja Flat Earth Society, organizirana združba posameznikov, ki menijo, da je Zemlja ravna. Organizacijo je ustanovil Samuel Shenton, risalec reklamnih logotipov in napisov. Po njihovi razlagi je Zemlja ploskev, v katere centru je severni tečaj, pri čemer zagovorniki ravnosti radi navajajo primer logotipa OZN, češ da je tudi na njem naš planet upodobljen kot raven disk. Po Shentonovi smrti je zadevo nadaljeval Charles K. Johnson, letalski mehanik iz ZDA. Johnson je od Shentona prevzel skrb nad izročilom. Ustanovil je Flat Earth Research Society of America, vzporedno je vodil še neko versko ločino. Približno 3500 članov so pridobili v treh desetletjih delovanja, povsem pa so zamrli, ko se je v Johnsonovi hiši zgodil požar, v katerem je zgorela kompletna dokumentacija združenja. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da resen privrženec teorije o ploskosti Zemlje v požaru vidi del zarote.
A leta 2004 je društvo ponovno vzniknilo. Tokrat na spletu. Oseba s člansko izkaznico številka 1 je Thomas Dolby, angleški glasbenik, ki je leta 1984 izdal album z naslovom Flat Earth. V kolikšni meri Dolby dejansko verjame v ravnost, ni jasno. V vsakem primeru je posredno zakuhal obuditev združbe. Kajti Daniel Shenton, spet Anglež, ki pa ni v nobenem sorodu s prvotnim Shentonom, je na idejo o ravnosti Zemlje prišel prav ob poslušanju Dolbyjevega albuma. Do tedaj je menil, da je Zemlja okrogla.
»Ti si vódena ovca!«
Običajna cinična pripomba glede njegovega miselnega obrata bi verjetno bila, da pač ni imel sreče z »dilerjem«. A v nasprotju s številnimi drugimi podobnimi mladostniškimi blodnjami zadeva ni obtičala za zidovi njegove sobe. Šel je na splet, ta je pograbil idejo in Shenton je danes globalna zvezda. Ki v intervjujih (tudi za Guardian in podobno ugledne medije) brez težav zanika obstoj gravitacije, trdi, da sta Sonce in Luna sicer okrogla, vendar pa krožita nad zemeljsko ploščo, čeprav za navigacijo po Londonu uporablja GPS, o vesoljskih raziskavah in o tem, da je človek stopil na Luno, pa meni, da so laž. Oziroma svetovna zarota tistih, ki vladajo. Torej globalna »Gotof si« površnost in instant samozadovoljstvo. »Ljudje imamo radi zgodbe. Te nas osmišljajo. Kot vidimo, različne znanstvene teorije čez čas pridejo do točke, ko jih nekaj preseže. Generalno gledano svet postaja vse bolj zapleten. V ljudeh obstaja tendenca zanikanja takšne realnosti, zato se zatekajo v udobne mite. V razlage, ki jih osrečujejo. Verjetno je obsedenost z ravnostjo Zemlje te vrste. Lahko da gre tudi za to, da ljudje pač radi nasprotujejo ali pač preizkušajo, kako daleč lahko gredo,« na spletu javno razmišlja dr. Stuart Clark, angleški astrofizik in član angleškega Kraljevega astronomskega društva. Kvalificirana oseba, torej, ki pa se udeležuje poljudnih debat. Tudi te o ravnosti Zemlje.
A odzivi na njegovo spletno zanikanje so burni. In skrajno agresivni. Takšna je nasploh kompletna debata. Agresivna in skrajno sovražna. Z obeh strani.
Kajti predstavljajte si, da vam ob koncu tedna, ko ste si zaželeli kanček zabave, nekdo začne najedati o nečem tako osnovnem, kot je vaše mnenje, da je Zemlja okrogla. Kako mu boste odgovorili? S katerim protiargumentom? Da ste videli fotografije iz vesolja? Zelo verjetno vas bo zavrnil s trditvijo, da so slike lažne, da človek tako ali tako ni stopil na Luno oziroma da je tudi odprava Apollo 11, ki je prve vesoljce popeljala na Luno, izmišljotina. Kaj vam še preostane? Recimo omemba tega, da imajo ladje zastave na najvišjih točkah prav zato, ker najvišje točke, to pa so bili včasih jambori, za obzorjem zadnje izginejo in se prve pojavijo. »Iz tebe govorita indoktriniranost in zavoženost. Ti si vódena ovca,« bo dejal tipičen goreč nasprotnik, nato bo pa bržkone navedel še eksperiment na reki Bedford.
Reka Bedford teče po jugovzhodnem delu Anglije, njena značilnost pa je, da je v dolžini približno devet kilometrov domala popolnoma ravna. Samuel Birley Rowbotham, zagovornik ravnosti Zemlje, je leta 1836 vzdolž reke postavil zastavice, zaradi oblosti Zemlje pa najbolj oddaljene zastavice kakopak ne bi smele biti vidne v celoti. A so bile menda vidne v celoti. No, podoben eksperiment so ponovili 40 let kasneje, ko je dotični John Hampden tistemu, ki bi dokazal Zemljino oblost, ponudil 5000 funtov (danes bi to zneslo slabih 50.000 funtov). Stavo je sprejel Alfred Russel Wallace, podpornik Darwina, ki je takisto postavil markacije na vodi vzdolž linije deset kilometrov. Razsodnik je bil urednik nekega časopisa, ki je presodil v Wallaceov prid. A Hampden ni sprejel poraza in enako velja za njegove dandanašnje sledilce. Katerih število se je povečalo. V svoji lanski knjigi Resnica je Hrvat Darko Pucola Marjanovič celo ocenil, da so trije odstotki zemljanov, ki verjamejo v ravnost Zemlje, v zadnjih letih narasli na 30 odstotkov.
Ob tem, da je Hana Hawlina prihodnja doktorica psiholoških znanosti, pri čemer je socialna psihologija njena specialnost, je tudi mlada oseba. Do stika z njo smo prišli s posredovanjem omrežja mlajših državljanov, ki se s konvencionalnimi znanostmi ukvarjajo konvencionalno. Z dolgotrajnim študiranjem. Poprosili smo jo za njen komentar. Vero v ploščato Zemljo vidi kot skrajnost vsesplošnega trenda, da so dejstva manj pomembna kot osebna prepričanja, oziroma kot znak, da se krha zaupanje v institucije (politične, finančne, medijske, znanstvene).
»Da je naš planet okrogel, ni samoumevno. Čutila nam pravijo, da hodimo po bolj ali manj ravni Zemlji, z obale horizont ni videti preveč zaobljen, intuitivno se celo zdi, da bi se na okroglemu planetu morja izlila v vesolje. Tako pride do razkola med subjektivnimi zaznavami in znanstvenimi razlagami, zato se nekateri, pogosto manj izobraženi, odločijo, da znanstveniki lažejo. Ko se prepričanje enkrat oblikuje, smo ljudje zelo motivirani, da najdemo vse možne razlage, ki ga podprejo, ter zavržemo tiste, ki mu nasprotujejo. Verniki v ploščato Zemljo so razvili celotno alternativno epistemologijo psevdoznanstvenih razlag, ki delujejo kot ščit pred znanstvenimi dejstvi. S citiranjem dokazov ne bomo spremenili mnenja nekoga, ki verjame v Zemljino ploščatost – nasprotno, raziskave kažejo, da se ob soočenju z dejstvi napačno prepričanje samo še okrepi. Informacije, ki nasprotujejo njihovemu razumevanju sveta, ljudje zaznavajo kot nekaj, kar jih ogroža. Počutijo se napadeni, zato svoja prepričanja še toliko bolj goreče branijo. Spreminjanje prepričanj zahteva veliko odprtosti in poguma, česar pa zadnje čase žal primanjkuje,« ugotavlja gospodična Hawlina.
Lažne novice so dober posel
Vendar »nekaj« vse to omogoča. Lenart J. Kučič, slovenski novinar in eden naših bolj relevantnih premišljevalcev realnosti, kakršno soustvarjajo nove tehnologije, pravi: »Ključno vprašanje je, kaj vse se mora zgoditi, da se zadeve, ki so bile dolgo časa marginalne, začnejo širše uveljavljati. Na prvem mestu je gotovo to, da je danes ideje lažje širiti, kot jih je bilo nekoč. Nekoč je bilo vse centralizirano. Na voljo si imel klasične medije in institucije. Danes se da prek spleta to razširiti bistveno lažje. Drug dejavnik pa je ta, da se vzporedno s tem, ko se zadeva širi, poraja osebni oziroma poslovni interes. Lastnikom platform za širjenje informacij je v bistvu vseeno, kakšna je informacija. Pomembno je, da informacija pritegne veliko ljudi. Lažne novice so dober posel. V času zadnje ameriške predvolilne kampanje so isti ljudje ustvarili tako stran, na kateri se je pljuvalo Trumpa, kot stran, na kateri se je pljuvalo Hillary. Naštudirali so oglasni sistem, se pravi to, da ljudje klikajo na neumnosti in da to prinaša denar.«
Vrnimo se še k dr. Krnelu, predavatelju didaktike naravoslovja na ljubljanski pedagoški fakulteti. Dejstvo, da se zdi ravnost našega planeta marsikateremu zemljanu in tudi Slovencu docela verjetna, samo po sebi govori, da poučevanje ni bilo uspešno. Konec koncev nemalokdo znanstvena dognanja, ki naj bi oponirala religioznim dogmam, obvlada kvečjemu na ravni nove dogme. Oziroma kvečjemu verjetja. »Ja, kot da je pesnik Prešeren pesnik, Zemlja pa je okrogla,« na to navrže Kučič, ki dodaja, da človeške umnosti ni dobro precenjevati oziroma da nikakor ni res, da niso več možne potegavščine, kakršne so se že dogajale, kot tipično pa navede radijsko oddajo, v kateri je Orson Welles prestrašil Američane, češ da se je zgodilo izkrcanje marsovcev.
Marsikatera osnovna zadeva v vsakem primeru ni tako obče jasna, kot se to morda komu zdi. Recimo to, zakaj Luna ves čas kaže »isti obraz«, zakaj se dogajajo poletja in zime, kaj se vrti okoli česa in podobno. »Se strinjam,« pravi dr. Krnel in nadaljuje: »V moji mladosti je bila znanost sprejeta brez premisleka. Znanosti se je verjelo. Danes se ji ne več. Znanost je za to delno kriva sama, ker ni pouka o filozofiji znanosti, niti o zgodovini znanosti. Naravoslovna pismenost je nizka, razlog za to pa vidim v tem, da se premalo poučuje, kako je do kakšnega odkritja sploh prišlo – s tem bi ljudje tudi pridobili večje zaupanje v znanost. Tako naletiš celo na magistre, ki ne vedo, kakšna je razlika med teorijo in zakonitostjo ali kaj je pošten eksperiment, kar prav tako omogoča obstoj teorij, kakršna je ta o ravni Zemlji. Sam sem jih sicer vajen, vendar pa je ta razprava o ravnosti Zemlje tudi za mene višek primitivizma. Kako daleč lahko pridejo stvari, pa kaže primer s cepljenjem. Izvor je pravzaprav isti. Vsakdo je postal pameten.«
Da, zadeve se zanimivo obračajo. Če je bila alternativnost še ne tako davno nazaj zveličavno progresivna, se dandanes v marsikaterem primeru zdi konservativna. Nazadnjaška. V primeru ponovnega ravnanja Zemlje je že tako.
