Zgleden primer sega v čas izpred 1965 let, torej v leto 55 našega štetja, ko so v Rimu ubili Britanika. Tako je bilo ime 14-letnemu sinu rimskega cesarja Klavdija in njegove tretje žene Valerije, ki jo je Klavdij dal ubiti. Potem je na vrsto prišel sam. Z gobami, ki so vsebovale smrtno nevaren strup, ga je ubila četrta žena. Ta je imela biološkega sina, Nerona, Klavdijevega naslednika na prestolu. Zanj je bil obstoj Britanika potencialna grožnja. Način, kako so se ga lotili, bi se lahko dalo v kak učbenik »briljance«. Mladeniču so na zabavi njegove sestre ponudili pijačo, ki jo je njegov preizkuševalec poskusil in odobril, njemu pa je bila prevroča. A takšna je bila namerno, zato, da so mu jo potem najbolj uslužni na hitro ohladili s hladno vodo, v kateri je bil strup.
Zastrupitev je upravičen večni strah voditeljev, sploh avtoritarnih. Nekoč in danes. Poklic preizkuševalca je bil znan že 5000 let pred našim štetjem in je še danes. Od starega Egipta prek Rima do tega stoletja. Hitler je imel preizkuševalko, ki je vsako jutro ob 8. uri zjutraj zaužila delček hrane, namenjene njemu. Po svoji izraziti paranoičnosti glede tega je bil znan tudi romunski diktator Ceausescu, prav tako Sadam Husein, ki je sinu Udayu bolj kot to, da je mučil nogometne reprezentante, če so izgubili, zameril, da mu je sredi diskoteke ustrelil telesnega čuvaja in preizkuševalca hrane.
Erdogan je v okviru svoje vladne palače vzpostavil analitski laboratorij za vso jedačo, ki jo uživa, ekipa v stalni pripravljenosti pa šteje pet ljudi. Tudi za Putina se govori, da je skrajno nezaupljiv do situacij in priložnosti za hranjenje, kot tudi to, da ima preizkuševalca.
Smrt iz dežnika
Podtakniti strup vedno zahteva domiselnost. Tako kot v primeru Klavdijevega sina Britanika jo lahko opazimo tudi 1462 let kasneje. Leta 2017 sta na letališču v Kuala Lumpurju dve ženski z razpršilom poškropili v obraz Kim Jong Nama, polbrata severnokorejskega diktatorja Kim Jong Una. Umrl je na poti iz letališča v bolnišnico. V razpršilu je bil živčni bojni strup VX, s kakršnim je Sadam Husein leta 1988 umoril več tisoč Kurdov. Že 0,4 miligrama je smrtna doza. Kaj je pri vsem skupaj domiselnega? To, da sta se Vietnamka in Filipinka, ki sta atentat izvedli, na sodišču branili, da sta zgolj sodelovali pri potegavščini za skrito kamero. Kazen je bila malenkostna. Tri leta zapora s predčasnim izpustom leta 2019.
Vtis izrazito dobro organizirane akcije pusti tudi temeljni atentat te vrste iz leta 1978. Georgi Markov je bil bolgarski disidentski pisatelj, ki je leta 1968 pobegnil v London. Njegova smrt se ponuja kot prva izmed afer, kakršne so se v zadnjih letih zgodile v primeru prebeglih ruskih agentov Aleksandra Litvinenka in Sergeja Skripala ali zdaj alternativnega ruskega politika Alekseja Navalnega. Pri tem velja omeniti, da je o poskusu zastrupitve (prav tako s čajem) za časa življenja pričala tudi kasneje ustreljena novinarka Ana Politkovska. Da je bil zastrupljen, je leta 2004 trdil tudi ukrajinski predsednik Viktor Juščenko, ki mu je nekaj res evidentno iznakazilo obraz. Kot še kdo.
Markov je umrl od majhne kapsule ricina, ene najbolj strupenih spojin rastlinskega izvora. Izhaja iz rastline Ricinus, iz katere se izdeluje tudi obče zdravilno ricinusovo olje. Medtem ko je v centru Londona čakal na avtobus, je atentator domnevno iz dežnika, preurejenega v zračno strelno napravo, v njegovo desno stegno izstrelil mikro metalni izstrelek. Bolečina, ki jo je pri tem začutil, je bila neznatna. A dokaza ni. Kajti izvršitelj naloge je dežnik, ki ga je Markov, ko se je obrnil v smer, od koder je prišel projektil, zagledal ležati na tleh, pobral in se z njim odpravil v taksi. Vse to je povedal Markov sam, ko je prišel na uredništvo BBC-ja, kjer je delal, in tudi teorija o dežniku je zgolj teorija. On se je v vsakem primeru zvečer začel počutiti izrazito slabo, čez štiri dni pa je umrl.
Za napad se je v osnovi osumilo bolgarsko tajno službo, vendar naj bi v ozadju vendarle stal KGB oziroma naj Bolgari sami ne bi bili sposobni takšne akcije. Obenem se je na podoben način leta 1981 pred supermarketom majhnega 15.000-glavega mesta Vienna v ameriški zvezni državi Virginija poskusilo ubiti upokojenega agenta Cie Borisa Korczaka. S podobnim mikro izstrelkom z ricinom.
Korczak se je pred tem kot sodelavec Cie infiltriral v KGB, a je bil izdan oziroma so šefa Cijine izpostave v Københavnu Rusi na zabavi ob obletnici oktobrske revolucije na svojem veleposlaništvu napili in izzvali, da je izblebetal informacijo o svojem dvojnem agentu.
Ženskam prepovedali nakup arzenika
Nabor substanc, s katerimi je mogoče zastrupiti človeka, je danes večji, kot je bil kdajkoli prej. Navalni naj bi bil deležen podobne zastrupitve, kot je zastrupitev s pesticidi, ki blokira delovanje pomembnega encima z imenom holinesteraza. Dr.Damjan Grenc s Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo pojasnjuje: »Drži. Znižano aktivnost holinesteraze je možno laboratorijsko potrditi pri zastrupitvah z nekaterimi vrstami pesticidov, pri tako imenovanih organofosfornih in karbamatnih insekticidih. V času, preden je država s spremembo predpisov močno omejila dostop do organofosfornih insekticidov, smo tudi pri nas zdravili kar nekaj bolnikov po namernih (tj. suicidalnih) in naključnih zastrupitvah s takšnimi insekticidi. Zadnji tovrsten primer smo obravnavali v letu 2019, sicer pa so take stvari skoraj izginile iz naše prakse.«
Naš sogovornik pravi tudi, da je o toksičnih in smrtnih odmerkih strupov težko razpravljati na splošno. Gre za snovi z različnimi nameni uporabe (bojni strupi, insekticidi), ki na različne načine vstopijo v telo in imajo zato različne toksikološke lastnosti. Dr. Grenc: »Če toksičnost med njimi primerjamo glede na njihovo LD50 (lethal dose, 50 %), to je odmerek, ki povzroči smrt 50 odstotkov testirane populacije (na primer poskusnih živali), je le-ta pri 'najmočnejših' pesticidih v rangu 50 miligramov na kilogram telesne teže. Bojni strupi so razumljivo mnogo bolj toksični, pri najmočnejših je LD50 nižji od 1 miligrama na kilogram telesne teže.«
Dežela, ki ima z zastrupljanjem bogato in dokumentirano tradicijo, je Anglija. V 16. stoletju je bila kazen za zastrupljevalce v tistih krajih posebej stroga. Žive so jih vrgli v vrelo vodo ali olje. Najbolj moderno je bilo zastrupljanje sredi 19. stoletja. To so bili časi arzena, ki je bil zaradi uporabe v poljedelstvu v prosti prodaji, obenem pa se njegove prisotnosti ni dalo dokazati. Od takrat zastrupljanje velja za žensko specialnost, ne glede na statistike, ki pravijo, da je med dokazanimi zastrupljevalci delež moških in žensk enak. To mnenje je nemara utrdil angleški zakon o prodaji arzenika iz leta 1855, ki je ženskam prepovedoval nakup.
Po nekaterih podatkih je bilo v tistih letih v Angliji po 500 primerov zastrupitev letno. Zadeve so se začele umirjati po letu 1836, ko se je angleški kemik James Marsh domislil načina, kako dokazati prisotnost arzenika v telesu. K raziskovanju ga je navedel primer sojenja vnuku, ki je bil obtožen, da je z arzenikom zastrupil dedka. Marsh je na sojenju sodeloval kot sodni izvedenec, vnuk pa je bil oproščen. Kar ga je raziskovalno razjezilo.
Agatha Christie, slavna pisateljica kriminalnih romanov, je bila sicer rojena leta 1890, v svojih romanih pa se navezuje na prav to zastrupljevalsko izročilo. Poleg tega, da se v njenih romanih mori skoraj izključno s strupi, so zgodbe značilno zarotniško zapletene. Ne po naključju. Christieva je nekaj časa delala kot farmacevtka. Vse to znanje je uporabila v svojih delih, od arzenika, cianida, beladone, ricina in talija do strihnina, ki se pojavi v njenem prvem romanu Skrivnostna zadeva v Stylesu. Pravzaprav letos lahko slavimo stoto obletnico začetka delovanja (preko romanov) Agathe Christie. Njen prvi roman je namreč izšel oktobra leta 1920.
Anujka di Pištonja s primerno dozo arzena
Arzenik se je uporabljalo še marsikje drugje. Če je Mary Ann Cotton, najbolj razvpita angleška morilka, z arzenikom umorila štiri soproge in dva ljubimca, jih je Anujka di Pištonja, romunska zeliščarica iz banatske vasi Vladimirovac, sto petdeset. Rojena leta 1837 velja za največjo serijsko morilko v Srbiji. Morila je posredno. Klientom je prodajala svojo hudičevo vodico, ki pa je bila dejansko napitek s primerno dozo arzena. Dozirala je glede na telesno težo tarče. Z njo so sorodniki reševali zapuščinske in imovinske zdrahe, zaljubljenci ljubezenske in tako naprej. Leta 1929 so jo pri 90 letih na sojenju za sodelovanje pri dveh umorih obsodili na 15 let zapora, ki ga je prestala le deloma. Po devetih letih je bila zaradi starosti izpuščena na prostost in zdi se, da je z mirno vestjo stroge profesionalke umrla pri 104 letih.
Kako je v teh časih pri nas? Dr. Grenc, ki ima vsak dan opravka z zastrupitvami, pravi, da je obče in daleč na prvem mestu alkohol, krepko zadaj pa so zdravila, izdelki splošne rabe (na primer čistila ipd.), nedovoljene droge in ogljikov monoksid. A to velja za vse, tudi za nenamerne primere. Dr. Grenc poudarja, da v Sloveniji obstaja tudi namerno zastrupljanje: »Tatvine, pri katerih so storilci svoje žrtve pred dejanjem omamili s kombinacijo alkohola in uspaval, ter spolni napadi v povezavi z uporabo tako imenovanih drog za posilstvo.«
Zastrupljanje se zdi »in«. Tako v diskotekah kot v najvišjih mednarodnopolitičnih sferah. Kar je nekaj popolnoma drugačnega kot akcija Isisa. Povsem drug stil. Tišji in točnejši pristop. Ki ima tudi povsem drugačne PR-učinke. Kdor se razstreli, želi, da cel svet ve, da je bil to on. Kdor zastrupi, bi ostal anonimen. Kot v teh dneh ugotavlja eden od številnih zahodnih analitikov, je zastrupitev zlahka zanikati, obenem pa premore zlobno teatralnost, katere posledica je občutek specifične ogroženosti. Nevarnost grozi stalno in od vsepovsod. Iz vsake čajne skodelice. Iz vsake vsakdanje situacije.
