Medtem ko se potniki v topli kabini pritožujejo nad zamudo, zunaj v mrazu, kakršnemu smo priča po Evropi, poteka koreografirana operacija, kjer je razlika med varnim letom in katastrofo merjena v mikronih ledu.
Prizor z Brnika: ko se zimska jutra na letališču prevesijo v tisto značilno sivo svetlobo in se temperatura spusti pod ledišče, letališka ploščad postane prizorišče ene najbolj kritičnih, četudi pogosto spregledanih letalskih operacij. Potniki, ki skozi ovalna okna opazujejo tovornjake, ki se kot velikanski insekti zgrinjajo okoli letala, pogosto vidijo samo oviro na poti do cilja. Toda tisto, kar je videti kot preprosto pranje letala, je v resnici kompleksna bitka s fiziko, v kateri napake niso dovoljene.
Medtem ko lahko avtomobil varno zapeljete na cesto z napol očiščenim vetrobranskim steklom in snegom na strehi, letalstvo ne pozna koncepta »dovolj dobro«. Velja samo absolutna popolnost – nič ledu, nič snega, nič zmrzali. To je tako imenovani koncept čistega letala (clean aircraft concept), ki ga strogo zapovedujejo mednarodni regulatorji in tudi slovenska zakonodaja.
Znanost v barvah
Andrew Poure, nekdanji strokovnjak za razledenitev letal, s katerim so nedavno pri portalu flightradar24.com govorili o zakulisju tega poklica, razblinja mite o čudežni vodi, ki jo pršijo po krilih. Ne gre samo za vročo vodo, temveč za natančno kemijsko mešanico, kjer vsaka barva tekočine pripoveduje svojo zgodbo.
Večina letališč po svetu – vključno z našim osrednjim letališčem – uporablja dvostopenjski sistem. Prvi korak je napad. To je tekočina tipa I (type I), običajno oranžne ali rdečkaste barve. Gre za mešanico glikola in vode, segreto na kar 82 stopinj Celzija.
Njena naloga je stopiti led in ga s hidravlično silo odplakniti s površine. Ko vidite paro, ki se dviga z letalskih kril, gledate fiziko v akciji – vročina in kemija nižata ledišče vode ter odstranjujeta vse, kar se je nabralo na trupu.
Toda v močnem sneženju to ni dovolj. Očiščeno krilo bi lahko v nekaj minutah znova zmrznilo. Tu nastopi druga faza – obramba. To je tekočina tipa IV (type IV), ki jo prepoznate po strupeno zeleni barvi. V nasprotju s svojo oranžno predhodnico ta ni razredčena z vodo in se ne nanaša vroča. Je gosta, skoraj želatinasta. Njena funkcija je ustvariti zaščitni ščit. Ta tekočina se oprime letala in preprečuje, da bi se nov sneg ali led prijela na površino med gibanjem do vzletne steze. Piloti imajo do 45 minut časa, da varno vzletijo, tudi če zunaj divja snežni metež.
Od oktobra
Na ljubljanskem letališču, kjer se zimska sezona uradno začne oktobra, so ekipe v stalni pripravljenosti. Usposabljanje je rigorozno.
Bodoči upravljalci vozil preživijo tedne v učilnicah, kjer študirajo letalske sisteme, vrste tekočin in fiziko ledu, preden sploh stopijo na ploščad. Ko so tam, je natančnost ključna.
Tudi če se potnikom zdi, da je jutro lepo in sončno, lahko tanka plast nočne zmrzali na krilih pomeni, da letalo ne bo poletelo brez prhe. Celo pri temperaturah nad ničlo je lahko krilo, polno hladnega goriva, dovolj hladno, da na sebi kondenzira in zamrzne vlago iz zraka.
Cena varnosti
Zgodovina letalstva je žal tlakovana z nesrečami, ki so bile posledica podcenjevanja ledu. Led na krilih ne pomeni samo dodatne teže, ampak drastično spremeni aerodinamiko krila, uniči vzgon in letalo lahko spremeni v nevodljiv projektil.
Ko boste torej naslednjič sedeli na letalu in čakali, da sluz prekrije vaše okno, ne glejte na to kot na zamudo. Glejte na to kot na zagotovilo, da letalska družba in letališko osebje ničesar ne prepuščata naključju. To je vizualni dokaz predanosti varnosti, ki je enakovreden rednemu servisu motorjev ali vrhunskemu urjenju pilotov.
