Takšen primer je bil vročinski val leta 2021 na zahodu Kanade, kjer so temperature dosegle rekordne vrednosti, ki jih številne rastline in živali preprosto niso mogle preživeti. Znanstveniki ugotavljajo, da je ta kratek, a izjemno intenziven vročinski dogodek povzročil obsežne motnje v različnih ekosistemih, in nakazujejo, kakšne izzive lahko prinese vse pogostejša ekstremna vročina.
Posledice so bile vidne skoraj povsod: na obalah so raziskovalci našli množice poginulih školjk, v sadovnjakih je vročina ožgala plodove, pod drevesi pa so ležali poginuli ptičji mladiči. Raziskovalka Julia Baum z Univerze v Viktoriji je te na videz nepovezane pojave povezala v en sam velik ekološki dogodek. Podatki, zbrani med vročinskim valom in po njem, kažejo, da so največ izgub utrpele vrste, ki so bile neposredno izpostavljene vročini, medtem ko so preživele tiste, ki so se lahko umaknile v hladnejše okolje ali pa bolje prenašajo visoke temperature.
Posebno ogrožene živali, ki se ne morejo skriti
Ključno vlogo so imeli mikroklimatski pogoji – majhne razlike v okolju, ki jih ustvarjajo senca, veter, vlaga ali naklon terena. Živali in rastline v hladnejšem zavetju so pogosto preživele, druge pa so ostale ujete v smrtonosni vročini.
Posebno prizadete so bile vrste, ki se ne morejo premikati. Med školjkami je bila smrtnost kar 92-odstotna, poginila pa je tudi več kot polovica visokim temperaturam izpostavljenih morskih rakovic. Ker te vrste hkrati ustvarjajo življenjski prostor in predstavljajo hrano za druge organizme, so njihove izgube prizadele cel obalni ekosistem.
Tudi mobilne živali niso bile vedno varne. Nekatere je vročina ujela v posebno občutljivih življenjskih fazah – v gnezdih, plodovih ali majhnih habitatnih zaplatah. Listne uši so na borovnicah po vročinskem valu skoraj izginile. Poginilo je tudi veliko ptičjih mladičev, ki še niso zmogli leteti.
Odziv rastlin
Rastline so se na vročino odzvale zelo različno. V hladnejših in bolj vlažnih delih Britanske Kolumbije se je fotosinteza celo povečala, zato je vegetacija vsrkala približno 30 odstotkov več ogljika kot običajno. Nasprotno pa so v bolj sušnih in vročih območjih rastline absorbirale približno 75 odstotkov manj ogljika. To kaže, da je razpoložljivost vode ključni dejavnik pri tem, kako vegetacija prenese ekstremno vročino.
Raziskovalci poudarjajo, da ekstremna vročina ne prizadene vseh vrst enako. Nekatere preživijo zaradi boljše fiziološke odpornosti ali ker najdejo hladnejša zatočišča. Prav zato bo v prihodnje ključno razumeti, kje takšna zavetja obstajajo, kako se spreminjajo vodni viri in katere vrste se ne morejo dovolj hitro umakniti. Z naraščajočo pogostostjo vročinskih valov bo prav to znanje odločilno za zaščito ekosistemov.
