Večina arheologov lahko vse življenje potrpežljivo prekopava zemljo, odstranjuje plasti prsti, preučuje črepinje in sanja o trenutku, ko bo naletela na nekaj zares izjemnega. Študentki Elise Zallu z britanske Univerze v Newcastlu pa se je takšen trenutek zgodil že prvi dan njenega prvega arheološkega izkopavanja. V zemlji na severu Anglije je namreč odkrila čudovito ohranjeno rimsko zlato verižico, staro približno dva tisoč let.
»Ko sem našla zlato verižico, se mi je vse skupaj zdelo skoraj neresnično, še posebej zato, ker je bil to prvi dan mojega prvega izkopavanja,« je za spletno stran univerze povedala navdušena študentka. Priznala je, da ni pričakovala, da bo v vsej svoji prihodnji karieri naletela na kaj podobnega. Zato jo je najdba toliko bolj presenetila.
Njeno vznemirjenje je razumljivo. Zlati predmeti so na arheoloških najdiščih razmeroma redki, saj so jih ljudje zaradi njihove vrednosti skrbno hranili, izgubljene pa so pogosto že v preteklosti ponovno našli. Še posebej nenavadno je, da takšen predmet odkrije popolna začetnica.
»Nekateri arheologi lahko preživijo vso kariero, ne da bi našli zlat predmet. Da študentka prvega letnika že prvi dan odkrije tako lepo ohranjeno rimsko zlato verižico, je res izjemno,« je bil navdušen tudi dr. Eric Tourigny z Univerze v Newcastlu.
Verižica, ki bi jo lahko nosili še danes
Najdeni del verižice meri približno sedem centimetrov. Čeprav gre le za fragment nekdanjega nakita, je tako dobro ohranjen, da bi bilo mogoče celotno verižico, če bi se ohranila, po besedah raziskovalcev nositi še danes.
Posebna ni samo zaradi zlata, temveč tudi zaradi izjemno natančne izdelave. Rimski zlatar je uporabil zahtevno tehniko prepletanja drobnih členov, znano kot »loop-in-loop«. Posameznih zlatih obročkov ni preprosto povezal drugega z drugim, ampak jih je oblikoval v podobo osmice, prepognil in prepletel v prožno verigo.
Takšna izdelava je zahtevala veliko spretnosti in potrpežljivosti. Podobne predmete so pogosto izdelovali iz zelo čistega zlata, povezovali pa so jih z nakitom premožnejših prebivalcev rimskega imperija, okrasnimi vojaškimi amuleti ali posebnimi dodatki, ki so pripadali visokim častnikom in njihovim družinam. Ni jasno, komu je pripadala prav ta verižica. Morda jo je nosila žena rimskega častnika, morda je krasila pomembnega vojaka ali pa je bila del kakšnega drugega dragocenega predmeta.
Skrivnostno sporočilo na svinčeni ploščici
Toda zlata verižica ni bila edino presenečenje letošnjega izkopavanja v Redesdalu, pokrajini Northumberland na severovzhodu Anglije. Že prvi dan je študentka Shannon Wood odkrila majhno prepognjeno svinčeno ploščico, na kateri so se ohranile sledi latinskega napisa. Črke so bile vrezane v površino, vendar so zaradi poškodb in prepogibanja deloma zakrite.
Arheologi domnevajo, da je ploščica najverjetneje služila kot nekakšen trgovski pečat ali oznaka, povezana s trgovanjem, pobiranjem davkov, lastništvom oziroma premikanjem blaga po oskrbovalnih poteh rimske vojske. So pa v rimskem svetu ljudje na tanke svinčene ploščice pogosto zapisovali tudi osebna sporočila, prošnje bogovom, pritožbe in tudi prekletstva. Takšne ploščice so nato prepognili in jih včasih odložili na posebnih, tudi svetih krajih.
Ali je tudi najdba iz Redesdala povezana s kakšno osebno zamero, prošnjo ali celo starodavnim prekletstvom, bo pokazala šele podrobnejša analiza napisa. Za zdaj raziskovalci menijo, da je verjetnejša njena trgovska oziroma upravna uporaba.
Pozlačen okras rimskega konjenika
Naslednji dan je sledilo novo navdušenje. Študentka Megan Potter je odkrila bogato okrašen bronast predmet, na katerem so se kljub skoraj dvema tisočletjema pod zemljo ohranile sledi pozlate. Izkazalo se je, da gre za okrasni element rimske konjeniške opreme. Lahko je bil pritrjen na vojaški pas, konjsko opravo ali spodnji del nožnice za meč.
Predmet ima značilno obliko polmeseca, ki spominja na majhne ščite antičnih bojevnikov. Njegovo površino krasijo skrbno izdelani koncentrični vzorci. Čeprav je bron zaradi dolgotrajnega ležanja v zemlji močno korodiral, je velik del pozlate ostal ohranjen. V rimskih časih je moral biti takšen okras precej bleščeč. Arheologi menijo, da je lahko pripadal konjeniškemu častniku ali drugemu pomembnemu pripadniku rimske vojske. Takšna oprema namreč ni bila zgolj uporabna, temveč je kazala tudi bogastvo, ugled in položaj svojega lastnika.
Jupiter na drobnem dragulju
Med zadnjimi večjimi odkritji letošnje sezone je bil še droben, a izjemno zanimiv dragulj. Študentki Maisy Watmough in Zoe Yuill sta našli graviran karneol, oranžkast poldragi kamen, na katerem je upodobljen Jupiter, vrhovni bog rimskega panteona. Jupiter na kamnu drži žezlo in majhno podobo boginje zmage Viktorije, ob njegovih nogah pa stoji orel.
Takšni gravirani kamni, imenovani geme oziroma intagliji, so bili pogosto vstavljeni v prstane. Njihovi lastniki so jih lahko uporabljali kot osebne pečate, s katerimi so v mehak vosek odtisnili podobo in tako potrjevali dokumente.
Jupiter je bil v rimskem svetu simbol oblasti, vojaške moči in božanskega varstva. Zato njegova podoba na predmetu, najdenem ob severni meji nekdanjega imperija, ni presenetljiva. Zanimivo pa je, da gre že za četrti takšen gravirani dragulj, odkrit na tem najdišču. Dva so našli lani, enega pa že v 19. stoletju.