Santa Muerte, Sveta smrt, je v zadnjih desetih letih postala popularna svetnica, še posebej v Mehiki. Raziskovalec Andrew Chesnut, avtor knjige Devoted to Death, ocenjuje, da ima svetnica trenutno po svetu nekje med 10 do 12 milijonov vernikov, poleg Mehike je število vernikov še posebej v porastu v ZDA. Čeprav je postala popularna šele v zadnjih letih, ni nekaj novega. Zgodbe o verovanju segajo že v 50. leta prejšnjega stoletja. A svetnica je bila dolgo prisotna predvsem v domovih vernikov, šele na začetku devetdesetih let je stopila v javnost in postala bolj viden fenomen.
Prvi javni oltar Svete smrti v mehiški prestolnici se je pojavil v četrti Tepito, ki kljub bogati zgodovini kulturnega gibanja slovi predvsem po kriminalu in sivi ekonomiji. Leta 2001 je prebivalka četrti, Enriqueta Romero, danes znana kot doña Queta, postavila svetnico na zunanjo stran svoje hiše. Danes je to najbolj znan oltar Svete smrti v Mexicu City, gospa Queta pa ena najbolj znanih varuhinj oltarja.
»Sveto smrt sem spoznala prek svoje tete, in to pred 57 leti. Od takrat naprej je vedno ob meni in me varuje,« razloži gospa Queta med okraševanjem majhnih figur svetnice. »Odnos z njo je nekaj osebnega, zato o moji veri vanjo ne govorim rada. Je nekaj intimnega, kot odnos z Bogom. In Bog je na prvem mestu. Najprej Bog, potem Santa muerte.«
Čeprav igrajo varuhi oltarjev pomembno vlogo in imajo zato tudi družbeno moč, le-ti ne predstavljajo posrednikov med verniki in svetnico. Vera v njo ni institucionalizirana in odnos z njo je neposreden, kar vzpostavi tudi prostor za zaupanje in iskrenost. Gre za odnos skrbnosti in ljubezni, zato jo verniki oblačijo v oblačila, ji darujejo hrano, pijačo, cigarete in druge predmete. Zaradi intimnega odnosa jo tikajo, naslavljajo jo tudi z imeni la niña (otrok) ali la madrina (mati).
Mediji, kot tudi strokovna literatura, Sveto smrt opisujejo kot svetnico revnih, prostitutk, tatov, kriminalcev ipd. Ko je v začetku devetdesetih let postajala podoba Svete smrti vedno bolj javna, so v medije prišle zgodbe o njeni prisotnosti med mehiškimi karteli. Zato jo nekateri imenujejo »narko svetnica«. Antropologinja Laura Roush poudari, da je tudi deinstitucionalizacija verovanja pripomogla k njeni stigmi: »Obtožbe o povezavi med verovanjem in nasilnimi zločini so bile pogosto potrjene. Ker je temu verovanju umanjkala – in je še vedno ni – osrednja avtoriteta oziroma doktrina, je njeno ikonografijo vsak lahko uporabil za svoje namene, brez cenzure.«
V javnem diskurzu so jo mnogi začeli povezovati z nasiljem in organiziranim kriminalom. Leta 2006 je takratni mehiški predsednik Felipe Calderón ukazal uničenje njenih oltarjev, zaradi svoje stigme pa je vera v Sveto smrt vzbudila zanimanje tudi pri ameriških zveznih agencijah.
Tudi Katoliška cerkev ne priznava Svete smrti. Leta 2013 je kardinal Gianfranco Ravasi za BBC povedal, da »samo zato, ker je nekaj videti kot religija, to ni nujno tudi res religija«. Nekatere Cerkve zato prodajajo knjižico, ki pojasni, da »smrt pomeni odsotnost Boga, torej je nasprotje življenja. Zato ne more biti sveta.«
A njeni sledilci ne vidijo nasprotja med svetnico in Cerkvijo. Gospe Queti, ki nenehno opozarja na povezavo med krščanskim Bogom in svetnico, pritrdijo številni verniki. »Ob podobi svetnice imam tudi Jezusa,« pove mlad vernik pred oltarjem v Tepitu. »Bog je prvi, ampak z njim se lahko pogovarjam le posredno, prek Svete smrti.«
Porast verovanja v Sveto smrt
Svete smrti ne smemo zamenjevati z Dnevom mrtvih, čeprav se oba fenomena vrtita okoli smrti. Antropolog Juan Antonio Flores Martos zgodovinsko in simbolno razlikuje med Dnevom mrtvih in Sveto smrtjo, čeprav opozori na vedno večje prepletanje med njunima podobama. Opozori tudi na proces dediščine smrti v Mehiki: skozi proces oblikovanja nacionalne identitete je smrt postala del kulturnega kodeksa, Dan mrtvih pa del kulturne dediščine. Javni diskurz o smrti in mehiški identiteti je vodil do »santifikacije« smrti, nadaljuje antropolog, a ta proces ni bil voden od zgoraj, ni ga vodila politika Cerkve ali državnih institucij, kot Dan mrtvih, ampak je bil voden od spodaj. S tem se strinja tudi nekdanji prebivalec četrti Tepito, Alfonso Hérnandez Hérnandez, ki k oltarju gospe Quete vodi turiste: »Dan mrtvih slavi smrt, ki sta si jo prisvojili Cerkev in država, Sveta smrt pa je smrt tovrstnih četrti, je smrt delavskega razreda.«
Raziskovalci popularnost svetnice pripisujejo tudi družbenim in političnim spremembam v državi, predvsem posledicam gospodarske krize v devetdesetih letih. Prekarizacijo življenja je spremljal porast nasilja. Zaradi visoke stopnje politične korupcije, nekaznovanja in organiziranega kriminala je v Mehiki od leta 2007 po uradnih statistikah več kot 100.000 ljudi umrlo nasilne smrti, več kot 25.000 pa jih je izginilo. Pomanjkanje varnosti, tako socialne kot tudi fizične, so Sveto smrt porinili v javnost: na ulice, na trge, na telesa (v obliki tatujev). Po mnenju raziskovalke Pilar Catells Ballarin si je Sveta smrt prisvojila funkcije države, kot so na primer skrb za varnost, zaposlitev in zdravje: »Njena podoba se je pojavila kot simbol obrambe pred slabostmi družbenoekonomske globalizacije.«
Alfonso, ki Sveto smrt opiše kot svetnico krize, poudari, da za prebivalce marginaliziranih četrti, kot je Tepito, gospodarska kriza ni veliko spremenila, saj »smo v krizi že od otroštva«. Svetnica krize je predvsem zaradi povečanega dnevnega nasilja in smrti. »Koncept ekonomske krize,« poudari Alfonso, »se pretvori v koncept eksistencialne krize.«
Laura Roush popularnost svetnice pripisuje tudi njeni stigmi. Jeza, ki so jo ljudje občutili ob povezovanju svetnice z naraščanjem nasilja, je mnoge spodbudila, da so javno začeli zagovarjati njen sloves. Njena popularnost tako predstavlja tudi strategijo upora proti stigmatizaciji verovanja, proti nadzoru nad razumevanjem smrti in proti visoki stopnji nerazrešenega nasilja v državi. Ko je leta 2006 vojska uničila oltarje svetnice na severu Mehike, so njeni pripadniki na to odgovorili: »Ne bomo verjeli v to, v kar naj bi verjeli po njihovih željah, vstali bomo, ker verjamemo Vanjo. Smo svobodni in lahko verjamemo, v kar želimo, saj smrt ne pripada nobeni politični stranki.«
Sveta smrt je pravična
K Sveti smrti so se številni verniki obrnili v ranljivih situacijah. Reden obiskovalec oltarja v Tepitu pove, da je k svetnici začel moliti, ko so ga ustrelili, a je čudežno preživel. Zgodbe o nasilju pogosto, čeprav ne vedno, spremljajo njene vernike. Za nekatere prebivalce nasilje in smrt nista niti časovno niti prostorsko oddaljena. V Tepitu je le nekaj korakov od oltarja mural, posvečen vsem, ki so v četrti umrli nasilne smrti. Martin, ki je zaradi strelnih ran na invalidskem vozičku že od 18. leta, dnevno opazuje poslikavo, na kateri so narisani obrazi njegovih sorodnikov in prijateljev.
Varuhinja oltarja Svete smrti v mestu Juarez na severu Mehike zato vlogo svetnice vidi ravno v varovanju miru in življenja. Sveta smrt je ljudem v težkih trenutkih pomagala ponovno najti življenje, simbolno (duhovno) ali pa dobesedno (fizično). V tem kontekstu igra dvojno vlogo: ne prestavlja le smrti ampak je zaščitnica življenja. »Če je smrt del življenja,« zapiše Regnar Kristensen, ki je proučeval popularnost svetnice med mehiškimi tolpami, »lahko tudi k njej molimo za podaljšanje življenja.«
Za vernike je Sveta smrt pomembna ne le zato, ker varuje njihova življenja pred dnevnimi problemi in nasiljem, ampak tudi zato, ker verjamejo, da je pravična. Sveta smrt varuje vse, brez izjeme. Kot poudari Alfonso, »smrt ne diskriminira, saj vsi umremo, ne glede na spol, vero, barvo ali družbeni razred«. Upodabljanje Svete smrti tako v javnem prostoru ustvarja prostor tudi za tiste, ki niso videni in slišani. »Sveta smrt je stopila v javnost. Njene podobe vidiš na ulicah, na zidovih. To je jutranji klic, to je sporočilo,« pravi Alfonso.
