Predstavljajte si naslednje prizore. Ste na otroškem igrišču, z eno roko potiskate gugalnico, v drugi pa držite telefon in preverjate službeno e-pošto. Otrok vas navdušeno kliče: »Mami, oči, poglej me!« Vi zamrmrate »mhm, gledam«, ne da bi zares dvignili pogled. Ali pa večerja, kjer s partnerjem sedita za mizo, a namesto pogovora o dnevu oba tiho drsata po zaslonu, ker je ravno prišlo pomembno obvestilo. »Samo sekundo, da odpišem,« se raztegne v petnajst minut tišine.
Če se v teh opisih prepoznate, niste slabi starši ali partnerji – ste le ljudje, ki živijo v letu 2026. Vendar imajo te situacije svoje ime: tehnoferenca. Čeprav se zdijo nedolžne, znanost vse bolj opozarja, da gre za enega ključnih izzivov sodobnih odnosov.
Kaj sploh je tehnoferenca?
Izraz tehnoferenca (ang. technoference) je skovanka besed tehnologija in interferenca (motnja). Preprosto povedano gre za vsakodnevne vdore ali prekinitve v medosebni komunikaciji, ki jih povzročijo digitalne naprave.
Ne govorimo nujno o zasvojenosti ali večurnem igranju igric. Tehnoferenca so tisti majhni, mikroskopski trenutki, ko tehnologija ukrade našo pozornost sredi interakcije z drugo osebo. Lahko gre za zvok prejetega sporočila, vibracijo pametne ure ali le bežen pogled na televizor v ozadju. Ključno je, da ta motnja prekine tok povezave med dvema človekoma. Realnost vsakdanjega življenja je, da so digitalne naprave stalno prisotne, vprašanje pa je, kako te motnje vplivajo na kakovost naših odnosov.
Zakaj je to tako škodljivo za otroke?
Otroci, zlasti mlajši, nimajo kognitivnih sposobnosti, da bi razumeli, zakaj se je starš nenadoma izklopil. Ko smo na telefonu, se zgodi nekaj, kar psihologi imenujejo učinek nepremičnega obraza. Naša mimika zamrzne, glas postane monoton, očesni stik se prekine. Otrokov razvoj možganov temelji na interakciji. Otrok pošlje signal, na primer nasmeh, vprašanje, jok, in pričakuje odziv – nasmeh nazaj, tolažbo. To je kot igra tenisa. Tehnoferenca pa žogico ustavi. Ko se to dogaja pogosto, otrok dobi sporočilo, da ni vreden pozornosti. Ker otrok potrebuje stik, bo poskusil vse, da vas vrne v realnost. Če ne deluje nežen klic, bo poskusil z razbijanjem, kričanjem ali trmo. Raziskave kažejo, da so vedenjske težave pogosto simptom pomanjkanja stika in ne zgolj otrokove narave. Otroci se regulacije čustev učijo skozi odnose s starši. Če je starš fizično prisoten, a čustveno odsoten (zaradi telefona), otrok izgubi priložnost, da bi se naučil, kako se pomiriti ali rešiti težavo.
Ironično je, da starši v trenutkih, ko otrok zaradi naše odsotnosti postane nemogoč, pogosto posežemo ravno po zaslonu, da bi ga zamotili. S tem ustvarimo začarani krog, kjer zasloni postanejo mašilo za čustveno praznino.
Ko telefon zmaga nad partnerjem
Tehnoferenca ne prizanaša niti odraslim odnosom. Ko med pogovorom s partnerjem gledate v telefon, mu neverbalno sporočate: »To, kar se dogaja na mojem zaslonu, je v tem trenutku bolj zanimivo ali pomembno od tebe.« Študije so jasne: pari z visoko stopnjo tehnoference poročajo o večjem številu prepirov, manjši intimnosti in nižjem splošnem zadovoljstvu z življenjem. Občutek, da tekmujemo z algoritmom za partnerjevo pozornost, je boleč in vodi v osamljenost, četudi sedimo na istem kavču.
Kako se rešiti iz digitalne pasti?
Cilj ni, da telefone vržemo v smeti. Tehnologija je orodje, ki ga moramo uporabljati zavestno. Tukaj je nekaj konkretnih korakov za zmanjšanje tehnoference:
1. Ustvarite cone brez telefonov Določite prostor in čas, kjer oziroma ko je zaslon prepovedan. Najbolj kritična je jedilna miza. Obroki naj bodo namenjeni pogovoru in hranjenju, ne brskanju. Prav tako naj telefoni ne hodijo v spalnico.
2. Imenujte stvari s pravim imenom Ko začutite potrebo, da bi sredi igre z otrokom pogledali na telefon, se vprašajte: »Ali je to res nujno ali mi je le dolgčas?« Če morate nekaj nujno urediti, otroku to povejte: »Oči mora zdaj za dve minuti odgovoriti na sporočilo, potem pa se spet igrava.« S tem postavite mejo in otrok ve, kaj pričakovati.
3. Bodite zgled Težko bomo najstniku pridigali o škodljivosti tiktoka, če nas vidi nenehno priklopljene. Otroci nas opazujejo. Če bomo mi znali odložiti telefon in se posvetiti sogovorniku, bodo to vedenje ponotranjili tudi oni. Pomembni so kontekst, vsebina in namen uporabe.
4. Odkrijte dolgčas Pogosto po telefonu posežemo, ker ne znamo biti več sami s svojimi mislimi ali v tišini z drugo osebo. Dovolite si trenutke dolgčasa. Prav v teh trenutkih se pogosto rodijo najboljši pogovori in ideje.
