Raziskovalci so zaznali spremembe v DNK polarnih medvedov, ki bi tem živalim lahko pomagale pri prilagajanju na vse toplejše podnebje. Kot piše Guardian, gre po navedbah avtorjev za prvo študijo, v kateri je bila ugotovljena statistično značilna povezava med naraščanjem temperatur in spremembami DNK pri prostoživeči vrsti sesalcev.
Podnebna kriza resno ogroža preživetje polarnih medvedov. Zaradi taljenja ledu in vse višjih temperatur naj bi do leta 2050 izginili kar dve tretjini njihove populacije.
Znanstveniki z Univerze East Anglia so ugotovili, da se nekateri geni, povezani s toplotnim stresom, staranjem in presnovo, pri polarnih medvedih na južni Grenlandiji obnašajo drugače kot pri tistih na severu. To nakazuje, da se živali morda že prilagajajo toplejšim razmeram.
Raziskovalna skupina je analizirala vzorce krvi polarnih medvedov iz dveh regij na Grenlandiji in primerjala majhne, gibljive dele genoma, ki lahko vplivajo na delovanje drugih genov. Znanstveniki so gene analizirali v povezavi s temperaturami v obeh regijah ter spremljali spremembe.
»DNK je priročnik z navodili v vsaki celici, ki usmerja rast in razvoj organizma,« je pojasnila vodja raziskave dr. Alice Godden. »S primerjavo aktivnih genov teh medvedov in lokalnih podnebnih podatkov smo ugotovili, da naraščajoče temperature očitno povzročajo izrazito povečanje aktivnosti nekaterih genov v DNK polarnih medvedov na južni Grenlandiji.«
Ko se lokalno podnebje in prehrana zaradi segrevanja planeta in sprememb v razpoložljivosti plena spreminjata, se očitno prilagaja tudi genetika polarnih medvedov. Skupina medvedov v najtoplejšem delu države kaže več genetskih sprememb kot populacije na severu. Avtorji študije menijo, da bi te ugotovitve lahko pomagale razumeti, kako bi polarni medvedi lahko preživeli v vedno bolj toplem svetu, ter prispevale k boljšemu prepoznavanju najbolj ogroženih populacij in usmerjanju prihodnjih naravovarstvenih ukrepov.
Rezultati, objavljeni v petek v znanstveni reviji Mobile DNA, kažejo, da geni, ki se spreminjajo, igrajo ključno vlogo pri razvoju in prilagajanju različnih populacij polarnih medvedov.
»Na severni Grenlandiji so temperature nižje in bolj stabilne, medtem ko je jugovzhod precej toplejši in manj zaledenel, z izrazitimi temperaturnimi nihanji. Zaporedja DNK se pri živalih sicer spreminjajo postopoma, vendar se lahko ta proces močno pospeši zaradi okoljskega stresa, kot je hitro segrevanje podnebja,« je dejala dr. Godden.
Raziskovalci so zaznali tudi zanimive spremembe DNK na območjih, povezanih s presnovo maščob, kar bi medvedom lahko pomagalo preživeti v obdobjih pomanjkanja hrane. Medvedi v toplejših regijah imajo bolj raznoliko, deloma rastlinsko prehrano, medtem ko se severni medvedi prehranjujejo predvsem z mastnimi tjulnji. DNK medvedov z južne Grenlandije se je, kot kaže, začel prilagajati tem prehranskim spremembam.
»Identificirali smo več genetskih žarišč, kjer so bili nekateri geni izjemno aktivni, celo v delih genoma, ki kodirajo beljakovine. To kaže, da medvedi doživljajo hitre in temeljne genetske spremembe, ko se prilagajajo izginjajočemu morskemu ledu,« je še pojasnila dr. Godden.
Naslednji korak raziskav bo analiza drugih populacij polarnih medvedov – po svetu jih je približno 20 – da bi ugotovili, ali se podobne spremembe DNK pojavljajo tudi drugod.
Čeprav bi tovrstne raziskave lahko prispevale k zaščiti polarnih medvedov pred izumrtjem, znanstveniki opozarjajo, da je ključnega pomena zajeziti naraščanje temperatur z zmanjšanjem rabe fosilnih goriv. »Ne smemo se uspavati. To sicer daje nekaj upanja, vendar to ne pomeni, da so polarni medvedi zdaj bolj varni pred izumrtjem,« je sklenila dr. Alice Godden.
