Slušalke z odpravljanjem šuma oziroma hrupa iz okolice so v zadnjih letih postale vse bolj priljubljene ter tudi cenovno dostopnejše. V tem obdobju se je ponudba precej razgibala, zato ima potrošnik danes veliko izbire. Ta se giblje od žičnih do brezžičnih slušalk, slušalk za v uho ali čez uho kot tudi slušalk, ki so vodoodporne. Čeprav je vse našteto lahko pomembno za uporabnika, kupec brezžičnih slušalk pa naj se pozanima tudi o velikosti baterije, je najpomembnejši podatek pred nakupom slušalk z odpravljanjem šumov odgovor na vprašanje, ali so takšne slušalke sploh primerne zame.
Sliši se nenavadno, a slušalke z odpravljanjem šumov dejansko niso primerne za vsakogar. Ne zaradi življenjskega sloga, načrtovane uporabe ali globine denarnice, temveč zaradi nadležnega možganskega trika, ki izkušnjo pri nekaterih spremeni v neprijetno, včasih celo v nevzdržno bolečino. Vzrok za to se deloma skriva v delovanju tehnologije, ki omogoča delovanje takšnih slušalk.
Zvok in njegovo izničenje
Slušalke z odpravljanjem šumov zmorejo precej več kot zgolj ščititi naša ušesa pred zvokom iz okolice oziroma ga ovirati, da ne doseže našega ušesa. Do neke mere počnejo sicer tudi to, a to ni bistvo njihovega delovanja. Kot vemo iz prakse v stanovanjskih blokih, šolskih učilnicah, avtomobilih in tudi ob uporabi običajnih slušalk, zvok relativno dobro potuje skozi trdne snovi. Razlog je ta, da zvok sam po sebi ni nič drugega kot zaznano nihanje valov tlaka oziroma stiskanja in raztezanja zraka ali kakšnega drugega medija. Posledično zvoka ne proizvaja zgolj njegov izvorni vir (glasbilo, govorec, predmet, ki je padel na tla…), temveč tudi vse tisto, kar je na poti valovanja zvoka in zmore tudi samo s tresljaji proizvesti oziroma vsaj posredovati valovanje tlaka zraka naprej. Trdi predmeti še posebno dobro posredujejo zvočno valovanje v nizkih frekvencah, medtem ko je valovanje pri visokih manj prodorno.
Čeprav lahko plastične slušalke zaščitijo naša ušesa pred visokimi frekvencami, tega v primeru nizkih ne zmorejo. Da bi to lahko storile, so snovalci tehnologije odpravljanja šumov uporabili dovolj enostaven fizikalni trik. Če valovanja ne moremo ustaviti, lahko izničimo njegov učinek, če mu dodamo valovanje z isto, a obratno frekvenco. Predstavljajte si krivuljo A, ki ima hribe in doline, čez to pa narišite dodatno krivuljo z isto frekvenco, ki ima hrib v vseh točkah, kjer ima krivulja A dolino, in dolino pri vseh njenih hribih. Praktični učinek tega je izničenje krčenja in raztezanja tlaka. Slušalkam ta učinek uspe s pomočjo mikrofonov, ki zaznavajo frekvence hrupa v okolju, preračunavanjem obratne frekvence in pošiljanje te proti ušesu. To nas pripelje do naših možganov, ušes in njihovega odnosa do tlaka.
(Preveč) vestni možgani
Naše telo je navajeno, da na naša ušesa neprestano pritiska določena vrednost zračnega tlaka. Če potujemo na višjo ali nižjo nadmorsko višino, začutimo nekakšen pritisk v glavi, včasih tudi bolečino. Do tega pride zaradi razlike v tlaku med zunanjim okoljem in srednjim ušesom. Zunanji tlak je lahko previsok ali prenizek, kar povzroči stiskanje oziroma napihovanje membrane srednjega ušesa. Ko do tega pride, lahko stisnemo nos in pihnemo, da bi povišali notranji tlak, ali pa poskušamo z odpiranjem ust tlak znižati. Svoj delež k uravnavanju notranjega in zunanjega tlaka prispevajo tudi možgani.
Ko se ob vzponu v višje lege tlak v srednjem ušesu poviša oziroma se njegova membrana napihne, ni več tako dovzetna za vibracije nizkih frekvenc. To dvoje je tako zelo povezano, da naši možgani včasih očitno ne ločijo več med povišanim tlakom ali zgolj odsotnostjo nizkih frekvenc. Posledično pri nekaterih ljudeh že sama odsotnost nizkofrekvenčnih tresljajev membrane notranjega ušesa v možganih sproži identičen odziv, kot bi imeli povišan tlak v ušesih. Možgani pri teh posameznikih so tako skrbni, da tudi v primeru odsotnosti razlogov za bolečino »razumejo«, da mora biti notranje uho ob odsotnosti nizkih frekvenc pod pritiskom, in začnejo bolečino simulirati na lastno pest. Vse zato, da bi nas prepričali, da izenačimo tlak.
Ker slušalke z odpravljanjem šumov odpravijo prav nizkofrekvenčno valovanje, je uporaba teh za nekatere posameznike lahko torej izredno neprijetna. Najhujše pri vsem skupaj pa je, da pogosto posameznik ne more storiti ničesar. Njegovi možgani so se preprosto preveč vestno naučili določenih vzročnih povezav med okoljskimi pojavi in so v primeru suma nevarnosti za telo pripravljeni ročno sprožiti alarm, če se ta ne vklopi samodejno. Nekaterim se možgani na slušalke navadijo po 15 minutah, drugi potrebujejo več dni, pri tretjih pa je bolečina lahko prisotna ves čas. Ta sega od nelagodja v čeljusti do res hude bolečine v ušesih. Pred nakupom slušalk z odpravljanjem šumov je torej pomembno preveriti, ali imajo takšen učinek tudi na vas.
.png)
