Danes popoldne, točno ob 16. uri in 3 minute po srednjeevropskem času, se bo zgodil neviden nebesni premik. Medtem ko bodo mnogi še vedno hiteli po zadnjih nakupih ali se vračali iz službe v mraku, ki bo že preplavil ulice, bo Zemlja na svoji orbiti dosegla kritično točko. Nastopil bo zimski solsticij.
Za večino ljudi to pomeni uradni začetek zime in najdaljšo noč v letu. Vendar pa je z astronomskega in kulturno-antropološkega vidika ta dogodek veliko več kot zgolj datum na koledarju. Je trenutek kozmičnega ravnovesja, ko se severna polobla najbolj dramatično odkloni od Sonca, preden začne svoje počasno, neizogibno potovanje nazaj k svetlobi.
Čeprav se nam zdi, da zima svojo hladno roko polaga na nas zaradi oddaljenosti od vira toplote, je resnica, ki jo astronomi radi poudarjajo, pravzaprav presenetljiv paradoks. Zemlja v teh dneh ni najdlje od Sonca, pač pa je pravzaprav v točki, imenovani perihelij, in se bo v začetku januarja najbolj približala naši zvezdi. Krivec za mraz, ki preveva naše kosti, in temo, ki nas obdaja, torej ni razdalja, temveč nagib. Zemljina os, nagnjena za približno 23,5 stopinje, je tista, ki določa ritem naših letnih časov. Danes ta nagib pomeni, da sončni žarki na severno poloblo padajo pod najbolj ostrim kotom, se razpršijo skozi atmosfero in prinašajo zgolj šibak odmev poletne vročine.
Nebesni postanek
Beseda solsticij, ki izhaja iz latinskih besed sol (sonce) in sistere (stati pri miru), odlično opiše vizualni fenomen, ki so ga opazovali naši predniki. Če bi v zadnjih dneh opazovali Sonce točno opoldne, bi se zdelo, da se njegova višina nad obzorjem skoraj ne spreminja. Zvezda našega sistema navidezno »stoji«, preden začne svojo pot nazaj proti severu.
Ta navidezna ustavitev časa je bila skozi tisočletja vir strahu in upanja. Za starodavna ljudstva, ki niso imela razumevanja nebesne mehanike, je bil solsticij čas eksistencialne tesnobe. Kaj če se sonce ne vrne? Kaj če tema ostane večna?
Prav ta strah je rodil nekatere najbolj veličastne spomenike človeške civilizacije. Stonehenge v Angliji in Newgrange na Irskem nista naključna kupa kamenja, temveč precizni astronomski instrumenti, zgrajeni z enim samim namenom: ujeti tisti prvi ali zadnji žarek svetlobe na solsticij in s tem potrditi kozmični red. To so bili prvi observatoriji, templji upanja, ki so ljudem zagotavljali, da se bo cikel življenja nadaljeval.
Dediščina svetlobe
Danes se ta prastara tesnoba kaže v bolj skriti obliki. Sodobni prazniki, ki jih obeležujemo v tem času, so neposredni dediči poganskih ritualov, namenjenih priklicu sonca. Skandinavski festival Jól (Yule) je svetu podaril zimzeleno drevo – simbol življenja, ki kljubuje smrti zime – in kurjenje polena, ki v domove prinaša simbolično toploto vračajočega se sonca. Tudi krščanski božič je strateško umeščen v ta časovni okvir, s čimer se simbolika rojstva odrešenika prekriva s ponovnim rojstvom nepremagljivega sonca (Sol invictus).
Vendar pa solsticij ne prinaša takojšnjega olajšanja. Čeprav se bodo dnevi od jutri naprej tehnično daljšali – sprva le za nekaj sekund, komaj zaznavno človeškemu očesu – nas čaka meteorološka zima. Medtem ko astronomija slavi vrnitev svetlobe, atmosfera potrebuje čas, da se odzove. Oceani in kopno, ki so v preteklih mesecih izgubljali toploto, bodo še naprej hladili zrak. Najhladnejši dnevi zime tako ne pridejo ob najkrajšem dnevu, temveč tedne kasneje, kar je fenomen, znan kot sezonski zamik.
Osupljiva razlika
Razlika v trajanju dneva je osupljiva. Danes bo sonce na nebu prisotno precej manj kot med poletnim solsticijem v juniju. Razlike je za približno devet ur. Svojo pot bo to nebesno telo začrtalo nizko na obzorju, sence bodo dolge in dramatične, kot da bi želele poudariti nadvlado noči.
Toda kljub mrazu in temi, ki nas še vedno čakata v prihajajočih mesecih – siječnju in februarju – zimski solsticij ostaja psihološka prelomnica. Je dno parabole. Od tu naprej, čeprav počasi, pot vodi samo še navzgor. Vsak zahod bo nastopil kanček kasneje, vsako jutro bo prineslo obljubo pomladi, ki sicer še spi globoko pod zmrznjeno zemljo, vendar je, astronomsko gledano, že na poti.
Danes ob 16.03 bomo torej vstopili v zimo, toda hkrati bomo vstopili v čas optimizma. Tema je dosegla svoj maksimum in od tega trenutka dalje lahko samo še izgublja svojo moč.
