V svetu sodobne biologije velja prepričanje, da je naš genski zapis unikaten in poseben podpis, ki definira meje našega telesa. Vendar nove raziskave razkrivajo, da smo v resnici biološki mozaiki. Globoko v naših tkivih – v srcu, jetrih in celo v možganskih nevronih – bivajo tujci, ki jih naš imunski sistem tolerira in celo aktivno ščiti. To so celice naših mater, ki so v nas ostale še desetletja po tistem, ko so prerezali popkovino.
Fenomen, znan kot materni mikrohimerizem, znanstvenike bega že od šestdesetih let. Dolgo je veljalo, da gre za biološki stranski produkt nosečnosti, nekakšen prah, ki ostane po viharju spočetja in rasti. Toda študija, ki jo je vodila Yanyan Peng in je bila objavljena v strokovni reviji Immunity, postavlja to tezo na glavo. Ne gre za pasivne ostanke, temveč za aktivne udeležence, ki vodijo zapleten proces v našem telesu.
Diplomacija v maternici
Med nosečnostjo posteljica ni neprepustna pregrada, temveč živahno trgovsko vozlišče. Skozi njo ne potujejo le hranila in kisik, pač pa tudi žive celice. Raziskave kažejo, da te materine celice v otrokovem telesu zavzamejo strateške položaje. Čeprav je njihovo število nizko – približno ena na milijon lastnih celic – je njihov vpliv nesorazmerno velik.
Ključno vprašanje, ki si ga zastavljajo imunologi, je: zakaj jih naše telo ne uniči? Po vseh pravilih biologije bi morali limfociti te »tujce« prepoznati kot grožnjo in jih odstraniti. Odgovor se, kot kaže, skriva v specifični populaciji imunskih celic z označevalci LysM in CD11c. Te celice delujejo kot nekakšni mirovni posredniki, ki »izobražujejo« otrokov razvijajoči se imunski sistem.
Krhko ravnovesje tolerance
Z uporabo gensko spremenjenih miši so raziskovalci ugotovili, da ti posredniki spodbujajo razvoj regulatornih celic T. Te delujejo kot biološka zavora, ki imunskemu sistemu sporoča, da so materine celice koristne. Ko so znanstveniki v laboratoriju te posrednike odstranili, se je mir končal. Imunski sistem je nenadoma sprožil silovit napad na materine celice, kar je povzročilo obsežna vnetja.
To odkritje nakazuje, da naša biološka identiteta ni fiksna, temveč je rezultat nenehnega dialoga. Toleranca ni darilo, podarjeno ob rojstvu, temveč aktivno stanje, ki traja vse življenje.
Med zdravilom in grožnjo
Vpliv teh celic na naše zdravje ostaja dvojen, skoraj mitološki. Na eni strani obstajajo dokazi, da materine celice potujejo na mesta poškodb in pomagajo pri regeneraciji tkiv, denimo pri celjenju srca po infarktu. Na drugi strani so znanstveniki opazili njihovo prisotnost pri avtoimunskih boleznih in nekaterih oblikah raka. Ali so tam zato, da bi pomagale, ali pa so same del težave, ostaja ena največjih ugank sodobne medicine.
Razumevanje tega procesa bi lahko prineslo revolucijo v transplantacijski medicini. Če bi se naučili, kako telo prepričati, da sprejme tuji genski material na enak način, kot sprejme materine celice, bi lahko drastično zmanjšali zavrnitve organov.
Nismo torej, če tako rečemo, posamezniki, ampak skupnost v malem. V vsakem od nas odmeva biološka prisotnost tiste, ki nas je rodila – ne le v spominih ali vzgoji, temveč tudi v samem jedru naših celic, kjer se meja med jaz in drugi več kot očitno popolnoma zamegli.
