Sonda Juno je na luni Io zabeležila energijski izbruh brez primere. Kar se je sprva zdelo kot serija izoliranih eksplozij, se je izkazalo za kompleksno geološko predstavo, ki razkriva, da pod površjem tega nebesnega telesa tečejo reke magme, obsežnejše od vsega, kar smo si doslej predstavljali.
Predstavljajmo si: v hladni, neizprosni praznini zunanjega osončja, kjer je sončna svetloba le medel odsev svoje moči na Zemlji, leži telo, ki na glavo postavlja naše predstave o mrtvem vesolju. Io, Jupitrova luna, namreč ni zamrznjen svet, temveč brbotajoč kotel, ujet v gravitacijski primež matičnega planeta in sosednjih lun. Že desetletja vemo, da je to vulkansko najbolj aktiven svet v našem osončju, toda podatki, ki jih je nedavno na Zemljo poslala Nasina sonda Juno, so presenetili tudi najbolj izkušene planetarne geologe. Govorijo o razkritju planetarnega žilnega sistema, ki nakazuje na geološko dinamiko, kakršne onkraj Zemlje še nismo videli.
Decembra, v času, ko se je na severni polobli Zemlje zima šele dobro začela, je instrument JIRAM (Jovian Infrared Auroral Mapper) na krovu sonde usmeril svoje senzorje proti južni polobli omenjenega telesa. Sonda je letela blizu, dovolj blizu, da je prodrla skozi tančico žveplenih plinov. Kar je zabeležila 27. decembra, je bila, če tako rečemo, termalna anomalija zgodovinskih razsežnosti.
Preseganje človeškega dojemanja
Podatki razkrivajo, da se je na območju, velikem 65.000 kvadratnih kilometrov – kar ustreza približno trem Slovenijam ali trikratni velikosti zloglasne Loki Patere, ki so jo že prej odkrili na Io – sprostila energija nepredstavljivih razsežnosti. Instrumenti so zabeležili toplotni izbruh z močjo med 140 in 260 teravati. Za lažjo predstavo: to je energijska vrednost, ki bi jo težko dosegli z vsemi elektrarnami na Zemlji hkrati, zgoščena v enem samem geološkem dogodku.
V primerjavi s tem dogodkom zbledijo celo najbolj dramatični izbruhi, ki smo jim bili priča v sodobni zgodovini raziskovanja vesolja. Celo izbruh vulkana Surt leta 2001, ki je veljal za referenčno točko ekstremnega zunajzemeljskega vulkanizma, je bil v primerjavi z decembrskim dogodkom skorajda zanemarljiv. Spektralne meritve so pokazale povprečno temperaturo okoli 500 kelvinov (približno 226 stopinj Celzija), pri čemer so posamezna žarišča dosegala bistveno višje, peklenske vrednosti, kar kaže na svežo, neposredno izpostavljeno lavo.
Vendar pa sama moč izbruha ni tisto, kar znanstvenike najbolj vznemirja. Prava revolucija se skriva v vzorcu.
Soočasni izbruhi
Tradicionalni modeli vulkanske aktivnosti na Io so predvidevali lokalizirane žepe magme, ki pod pritiskom plimskih sil izbruhnejo na površje. Toda decembrski dogodek je to paradigmo postavil na glavo. Juno ni zaznal samo ene velike eksplozije, temveč usklajeno aktivacijo več med seboj oddaljenih točk. Vulkani z oznakami PV18, P139, Illyrikon A in novoodkrito območje, poimenovano Feature B, so se aktivirali skoraj sočasno.
Razdalje med temi točkami merijo na stotine kilometrov, toda kljub temu so delovale kot enoten organizem. Moč posameznih žarišč se je v trenutku povečala za več kot tisočkrat, pri čemer so nekateri presegli mejo enega teravata toplotne emisije.
Študija, objavljena v ugledni reviji Journal of Geophysical Research: Planets, ponuja fascinantno razlago. Io pod svojim razpokanim površjem skriva obsežen, regionalno povezan sistem magmatskih rezervoarjev. Znanstveniki ta pojav primerjajo s sistemom navpičnih magmatskih žil in vodoravnih predorov, kakršne poznamo na Havajih ali Islandiji, vendar neprimerljivo večjih razsežnosti.
To pomeni, da Io ni samo luknjasta žoga z ločenimi vulkani, temveč svet s kompleksnim sistemom. Ko pritisk naraste v enem delu tega podzemnega oceana magme, se udarni val ali pretok snovi bliskovito prenese po podzemnih vodih, kar povzroči hkratne izbruhe na površini. Magma naj bi se pod površjem premikala s hitrostjo okoli 0,3 kilometra na uro – dovolj hitro, da v geološkem smislu deluje kot enoten sistem.
Obraz sveta
Posledice takšne silovitosti so vidne skoraj takoj. Io je edino telo v našem osončju, ki se geološko preobrazi v času človeškega življenja, tokrat pa so bile spremembe še posebno drastične. Ocenjujejo, da je bilo v tem dogodku izbrizganih okoli 100 kubičnih kilometrov lave. To so količine, ki spominjajo na formiranje bazaltnih platojev v davni geološki zgodovini Zemlje, le da se na Io to dogaja v realnem času.
Posnetki sonde Juno še kažejo, da se je topografija prizadetih območij korenito spremenila. Okoli aktivnih con so nastale nove barvne variacije, ki pričajo o svežih nanosih žvepla in silikatov, piroklastičnih tokovih in tektonskih udorih. Posebno zanimiv je primer vulkana P139. Njegov toplotni podpis se je spremenil v žareč prstan, kar je nezgrešljiv znak aktivnega jezera lave, v katerem se skorja nenehno lomi in tone v pregreto notranjost, medtem ko na robovih kaldere brizga sveža snov.
