Naprava, ki jo je razvilo Yaghijevo tehnološko podjetje Atoco, se je izkazala za učinkovito tudi na območjih z vlažnostjo zraka manj kot 20 odstotkov, kar ponuja potencialno rešilno bilko območjem, ki jih zaradi suše pesti pomanjkanje vode.
Preboj temelji na retikularni kemiji, področju, ki ga je zasnoval Yaghi. Ključ izuma so kovinsko-organski okviri (MOF) – sintetični, porozni materiali, ki delujejo kot nekakšne spužve. Ti materiali so na molekularni ravni zasnovani tako, da imajo ogromno površino. Ko zrak prehaja skozi napravo, MOF-i ujamejo molekule vode v svoje drobne pore. Ko se segrejejo, material sprosti ujeto vlago v obliki pare, ki se nato kondenzira v tekočo vodo. Kot poroča Guardian, lahko posamezna naprava dnevno proizvede do 1000 litrov pitne vode.
Yaghi verjame, da bo ta izum spremenil svet, še posebej na območjih, kot so Karibi. Tamkajšnji otoki se soočajo s pogostimi sušami in uničujočimi orkani, zaradi katerih na tisoče ljudi ostane brez dostopa do vodnih virov. »Uničenje, ki ga povzročajo ti viharji, je opomin, da moramo poskrbeti za večjo odpornost oskrbe z vodo na ranljivih območjih,« poudarja Yaghi. Njegova tehnologija hkrati ponuja trajnostno alternativo razsoljevanju morske vode, ki ima to pomanjkljivost, da spuščanje koncentrirane soli nazaj v ocean pogosto ogroža morske ekosisteme.
Skoraj tri četrtine svetovnega prebivalstva živijo v državah s kritičnim pomanjkanjem vode, približno štiri milijarde ljudi pa se z resnim pomanjkanjem sooča vsaj en mesec na leto. Na otokih, kot sta Carriacou in Petite Martinique, ki ju je orkan Beryl leta 2024 povsem opustošil, Yaghijeva naprava predstavlja žarek upanja. Lokalni uradniki poudarjajo, da je tehnologija, ki deluje brez električnega omrežja in zmanjšuje odvisnost od dragega uvoza vode z večjih otokov, točno to, kar potrebujejo.
Kot poudarja Yaghi, je iskanje načinov za odpravljanje težav s pridobivanjem pitne vode njegova osebna misija. Odraščal je v begunski skupnosti v Jordaniji, v hiši brez tekoče vode in elektrike. V svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade se je spomnil otroštva, ko je voda v njegovo sosesko pritekla le enkrat na teden ali na dva tedna. Kot je še dejal, je cilj njegovega znanstvenega dela naslednji generaciji zapustiti planet, ki bo vreden njenega upanja in prihodnosti.
