Evropska vesoljska agencija (Esa) je aprila 2025 izstrelila v vesolje prav poseben satelit, ki sliši na ime Biomass. Gre za tehnološko enega najbolj dovršenih in izjemnih raziskovalnih satelitov doslej. Njegova 12-metrska antena, ki je kot dežnik razprta nad oddajnikom, je edinstvena, take še ni bilo v vesolju. Izstreljen je bil s pomembnim ciljem, da odgovori na eno ključnih vprašanj sodobnega časa: koliko ogljika je shranjenega v svetovnih gozdovih in kako se te zaloge spreminjajo. Toda satelit Biomass ne meri le gozdov in količine nadzemeljske biomase, temveč odpira vprašanja o podnebju in preteklosti planeta. Zemljo snema v pasovih in se v primerjavi z drugimi sateliti tudi obrača ter pomika gor in dol. Vse to z namenom, da bo v devetih mesecih od izstrelitve posnel celotno Zemljo. Prve podatke je že poslal na naš planet in Evropska vesoljska agencija jih je predstavila prav v Sloveniji.
Iskanje kadrov
»Seveda si štejemo v veliko čast, da je Esa izbrala Slovenijo za ta dogodek. Zgodilo se je namreč prvič, da je predstavila prve rezultate kakega satelita izven svojih prostorov,« je ponosen Krištof Oštir, profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, ki se že 25 let ukvarja z opazovanjem Zemlje in geoinformatiko.
Čeprav Slovenija ne gradi velikih satelitov, ima v misiji Biomass pomembno vlogo kot uporabnica satelitskih podatkov, razvijalka znanja in izobraževalno središče. Naša država skupaj s sodelavci iz Češke in Nemčije vodi Esine izobraževalne akrivnosti za opazovanje Zemlje, kjer se usposabljajo študenti, raziskovalci in strokovnjaki za obdelavo ogromnih količin satelitskih podatkov.
»Z Eso sodelujemo že 20 let pri raznoraznih projektih, ko gre za opazovanje Zemlje z različnimi metodami, naj je to spremljanje poplav, suš, gozdov, travnikov, premikanje površja ali kmetijstva. Dve leti smo tudi izobraževalni center za opazovanje Zemlje in obdelavo satelitskih podatkov, poleg Karlove univerze v Pragi in Univerze v Jeni v Nemčiji. V okviru tega vsako leto organiziramo vsaj eno šolo in tema letošnje je ravno satelit Biomass in radarska interferometrija (uporablja se pri spremljanju posedanja tal, premikanja plazov, potresov …, op. a.). Esa namreč kot marsikatera država ugotavlja, da je premalo kadra, ki bi znal te podatke obdelovati in jih uporabljati. Zato veliko investirajo v šolanje, vse od vrtcev do srednjih šol in fakultet. Projekt, ki smo ga pridobili in bo potekal prihodnja tri leta, je vreden okoli 800.000 evrov, in ta denar je namenjen samo izobraževanju,« je razložil Krištof Oštir.
Količina ogljika
Osemčlanska skupina strokovnjakov in še približno toliko študentov se na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ukvarja z opazovanjem Zemlje in geoinformatiko. V Sloveniji posameznikov, ki bi delali na tem področju, ni veliko, tisti, ki so, pa se med sabo dobro poznajo in sodelujejo. Tudi zato si profesor Oštir želi, da bi se čim več mladih odločilo za izobraževanje na tem področju, ki ima v tem trenutku in še posebej v prihodnosti velik potencial, je prepričan.
»Podatkov je ogromno, a če jih nihče ne zna obdelati, so neuporabni. Še pred desetimi leti svojim študentom nisem mogel zagotoviti, da bodo imeli službo, če se bodo ukvarjali z obdelavo satelitskih posnetkov, danes lahko brez težav. Priložnosti je veliko in vsak naš študent gotovo dobi službo,« je jasen.
Tudi Ana Potočnik Buhvald, vodja izobraževanja v projektu, ki sicer raziskuje gozdove in drugo vegetacijo, je nad možnostmi, ki jih prinašata nova vesoljska tehnologija in satelit Biomass, navdušena. »Ker prinaša objektivne, globalne in primerljive podatke, s katerimi je mogoče še natančneje spremljati stanje planeta. Ne meri le površine gozdov, temveč njihovo višino, strukturo in volumen, kar omogoča natančen izračun nadzemne biomase in količine shranjenega ogljika. Danes je znanost odprta in vsak ima dostop do teh podatkov, zato jih lahko vsakdo uporablja, preverja in nadgrajuje. Ključno vprašanje pa je, ali imamo dovolj ljudi, ki znajo te podatke uporabiti. Samo od nas je odvisno, kaj bomo s temi podatki naredili.«
»Ta satelit odgovarja na vprašanja, za katera si kot človeštvo ne moremo več privoščiti, da bi jih ignorirali,« dodaja Krištof Oštir. »Zdaj bomo namreč prvič zares vedeli, koliko ogljika je shranjenega v gozdovih, in to ne čez palec, temveč z natančnimi meritvami.«
Pogled skozi krošnje
Že prvi rezultati so pokazali, da bo satelit temeljno spremenil razumevanje svetovnih gozdov, ogljikovega cikla in celo procesov, ki potekajo globoko pod Zemljinim površjem. Gozdovi so namreč eden najpomembnejših regulatorjev podnebja, saj vsako leto iz ozračja odstranijo približno osem milijard ton ogljikovega dioksida, toda hkrati krčenje, degradacija in naravne ujme ta ogljik ponovno sproščajo v ozračje. Do danes znanost ni imela zanesljivih, globalno primerljivih podatkov o nadzemni gozdni biomasi.
»Do zdaj smo gozdove gledali predvsem od zgoraj, videli smo krošnje, ne pa skozi te krošnje v njihove notranje strukture,« je pojasnila Ana Potočnik Buhvald, »Biomass pa je prvi satelit, ki prodre v krošnje in do tal.«
Satelit lahko zazna veje, debla in celotno strukturo gozda. Kot je slikovito dejal Krištof Oštir: »Znanost bo lahko dobesedno izmerila višino vsakega posameznega drevesa.«
Biomassu to omogoča 12 metrov velika razprta radarska antena, ki ji znanstveniki rečejo kar dežnik. Gre za največjo tovrstno konstrukcijo, ki je bila kdaj nameščena v orbiti. »Res je, takega dežnika še ni bilo v vesolju. Brez njega teh meritev ne bi bilo mogoče izvesti,« je poudaril Oštir. Anteno je izdelalo ameriško podjetje, specializirano za zanesljive razprte strukture, njeno odpiranje pa je bilo večkrat testirano že na Zemlji, zato da se je v ključnem trenutku v vesolju tudi odprla. Napetost je bila velika in oči inženirjev so bile tisti trenutek usmerjene le v ta ogromni dežnik. Če bi šlo kaj narobe in se dežnik ne bi odprl, bi misija propadla. Posnetek, ko se je antena odprla, si je še vedno mogoče ogledati na spletni strani Evropske vesoljske agencije.
Mednarodno sodelovanje
Misija Biomass je tudi primer izjemnega mednarodnega sodelovanja. Pri razvoju so sodelovali znanstveniki in inženirji iz Evrope, ZDA, Indije in Japonske, ideja pa se je od prvih konceptov do današnjih meritev razvijala več kot 25 let. »Strokovnjaki, ki so razvijali satelit, so danes mladi upokojenci,« pomenljivo pove Krištof Oštir.
V devetih mesecih bo Biomass postopoma posnel celoten planet po ozkih pasovih in v petih letih delovanja ustvaril najbolj celovit tridimenzionalni prikaz svetovnih gozdov doslej.
Toda čeprav je znanost odprta in brezmejna, satelit Biomass površja v Evropi in Severni Ameriki še ne sme snemati. »Ameriško obrambno ministrstvo ne dovoli delovanja satelita nad tem delom, ker njihov protiraketni ščit deluje približno v istih frekvencah,« pojasnjuje Krištof Oštir. »Zato potekajo intenzivna pogajanja, da bi vsaj testno omogočili meritve, a ti dogovori so zahtevni.«
Glavni fokus misije Biomass ostajajo tropski gozdovi, ki pa so, pravi Ana Potočnik Buhvald, za globalni podnebni sistem ključni, saj jih tudi hkrati najhitreje izgubljamo. »To so pljuča sveta,« je jasna sogovornica.
Od ledu do puščav
Čeprav je bila misija Biomass zasnovana za gozdove, so znanstveniki kaj kmalu ugotovili, da je novi satelit še bolj izjemen, kot so mislili, saj omogoča vpogled tudi v druge strukture na naši Zemlji, s tem pa razumevanje preteklosti podnebja in krajine. Signal prodre v ledenike tudi do sto metrov globoko, znanstveniki pa vidijo notranje plasti ledu, stare strukture in procese taljenja ter zmrzovanja. Podobno velja za puščave, radarski valovi prodrejo do pet metrov v suha tla in razkrivajo sledove nekdanjih sotesk, rek in oblik površja.
»Vemo, da Sahara ni bila vedno puščava, kaj je bilo tam prej, pa nam bodo razkrile oblike pod površjem. Zanimivo bo tudi videti, kaj se skriva pod površjem gozdov. Tam je še veliko neodkritega, ceste, stavbe, kanali, piramide … Morda celo kakšna neodkrita civilizacija. Pri teh raziskavah je vedno dobro, da se usmeriš nekam, kamor se drugi ne. Mi v raziskovanju z ledom nismo tako dobri, smo pa pri gozdovih in to je Anino področje. Jaz se bom usmeril v arheologijo, zanima me, kaj je pod gozdovi,« je navdušeno razlagal Krištof Oštir.
Biomass bo deloval najmanj pet let, nato bo, kot se zgodi z večino satelitov, nadzorovano zgorel v atmosferi. V tem času bo ustvaril temelje za prihodnje, operativne satelite, ki jih Esa načrtuje za leti 2028 in 2032.
»To je šele začetek,« pripomni Ana Potočnik Buhvald. »Najpomembnejše je, da bomo te in podobne podatke znali pametno uporabiti za ves planet, ne le človeka.«
