Vzpon na metaforični in tudi dejanski romunski prestol – zakonca sta v obubožani državi živela aristokraciji primerljivo življenje – se je za Eleno, neizobraženo podeželanko, začel po poroki leta 1946 z Nicolaejem, ki se je zanesljivo vzpenjal po partijskih stopničkah. Z njim se je vzpenjala tudi Elena, postopno pa se je postajala tudi prvi obraz romunske znanosti. S pomočjo propagande se je počasi ustvarjal mit Elene kot žene voditelja uspešne države, skrbne matere (zakonca sta imela tri otroke, danes je živ le še eden), komunistične aktivistke in svetovno priznane znanstvenice.
Za Elenino javno podobo so se skrivale laži: na primer že v uradnem podatku o datumu rojstva so Eleno pomladili in ji namesto letnice 1916 pripisali rojstni dan v letu 1919.
Krvnica romunske znanosti
V tednih po usmrtitvi zakoncev Ceausescu je mišljenje Romunov o prvi dami v televizijskem prenosu povzel Mircea Malita, akademik, nekdanji minister za izobraževanje in diplomat: Eleno je obtožil »sistematičnega uničenja romunske znanosti«, ko je z »diaboličnimi odloki« prepovedovala znanstvene discipline, uničevala institucije in zatirala svobodno misel, je 6. januarja 1990 poročala revija New Scientist.
Državni propagandni stroj je Eleno predstavljal kot svetovno znano raziskovalko s področja kemije, čeprav ni imela verodostojnih kvalifikacij. Še več: naravoslovno je bila komaj pismena in v več virih je zaslediti trditve, da ni bila sposobna prepoznati niti osnovnih formul, ki jih morajo obvladati študentje 1. letnika kemije. Ker naj bi ob neki priložnosti napačno izgovorila ime kemične spojine ogljikovega dioksida (CO2), se je je oprijel vzdevek »Codoi« (C za ogljik, O za kisik in doi, ki v romunščini pomeni številko dve), beseda codoi pa sicer v romunščini pomeni tudi »veliki rep«.
V prvih letih po poroki leta 1946 je Elena prevzela vlogo gospodinje, v letih 1955 in 1956 pa se je na moževo pobudo vrnila v šolo in obiskovala ure kemije. Leta 1960 je bila zaposlena kot raziskovalka na nacionalnem inštitutu za raziskave in razvoj v kemiji in petrokemiji (ICECHIM Bucharest) in ga kaj kmalu (med letoma 1964 in 1979) kot direktorica tudi vodila. V sumljivih okoliščinah in daleč stran od oči javnosti si je pridobila doktorat iz kemičnega inženiringa: zagovor doktorskih tez pred izpitno komisijo bi po pravilih moral potekati javno, a ko so slušatelji na napovedani dan in uro prišli do predavalnice, jih je pričakalo obvestilo, da je bila ura Eleninega zagovora prestavljena na zgodnejši termin.
Po odhodu z inštituta je bedela nad državnimi znanstvenimi in tehnološkimi prizadevanji. Sledil je vzpon v politiki, ko je leta 1980 zasedla položaj namestnice premierja za področje kulture, izobraževanja, znanosti in tehnologije. V tej vlogi si je prizadevala za zmanjšanje akademske izmenjave z ZDA, saj je želela omejiti ameriški vpliv na moža ali »njene« ljudi. Kot pišeta Roger Kirk in Mircea Raceanu v knjigi Romania Versus the United States: Diplomacy of the Absurd 1985–1989, je posledično med letoma 1979 in 1988 število romunskih predavateljev, vključenih v Fulbrightov program, padlo z 38 na dva. Na črni listi pa se niso znašle le ZDA, saj je Elena aktivno skrbela tudi za zmanjšanje kulturnih in znanstvenih stikov z drugimi zahodnimi državami.
Kljub prizadevanjem romunske propagandne mašinerije s ciljem prikazati Eleno kot genialno in vrhunsko znanstvenico do njene mednarodne prepoznave ne bi prišlo brez sodelovanja tujih znanstvenih ustanov: zbiranje častnih diplom tujih institucij – tistih, ki so se strinjale, da jih podelijo – je postalo del državniških obiskov na tujem. Morda se v tem skriva razlog za zadržanost znotraj znanstvene sfere, ki goljufivih praks Elene Ceausescu do današnjega dne ni dokončno korigirala. Elenino ime namreč tudi 30 let po smrti ostaja zapisano med avtorji znanstvenih objav, s katerimi pa ni imela nič, saj pri njihovem nastanku ni sodelovala in so v njenem imenu študije opravljali drugi.
Na ta paradoks opozarjajo romunski raziskovalci. V imenu skupine sta decembra lani Chris Isloi, raziskovalec s področja nevroznanosti in psihologije, in Andrei Dumbrava, zdravnik in univerzitetni predavatelj, v britanskem časniku The Guardian pozvala založnike mednarodnih akademskih publikacij, naj ime Ceausescujeve odstranijo iz približno dvanajstih znanstvenih člankov in knjig, kjer ji je avtorstvo nepošteno pripisano. Po besedah Isloija pot do popravkov avtorstva pri objavah, ki so nepošteno pripisane Eleni, ne bo enostavna, saj akademski založniki v svojih smernicah objav nikoli niso predvideli, da se bo nekoč med avtorji znašla »nepismena žena komunističnega diktatorja«.
Do več akademskih objav Elene Ceausescu lahko še danes pridemo s klikom ali dvema v spletnih knjižnicah. Ne le članki (na primer v reviji Journal of Macromolecular Science), na voljo so tudi knjige: akademski založnik Elsevier ponuja v nakup doktorsko disertacijo Ceausescujeve v elektronski obliki, za katero boste s popustom odšteli 54 dolarjev (ali dobrih 47 evrov), njena dela so v zameno za več deset evrov na voljo tudi prek dveh mednarodno priznanih založniških hiš Taylor & Francis in Wiley.
Ustanove, ki so Eleno Ceausescu odlikovale s častnimi nazivi in članstvom, naj ji nazive odvzamejo s hkratnim javnim razglasom, da je bila njena znanstvena kariera lažna, še zahtevajo romunski znanstveniki. Mimogrede: Eleninega doktorata v Romuniji niso nikoli umaknili, čeprav je bilo splošno znano, da ne gre za njeno delo, in še danes je med nekdanjimi generalnimi direktorji ustanove ICECHIM Elena navedena z doktorskim nazivom.
Ko laž premaga resnico
Elena Ceausescu je po desetletjih laži, ki sta jih ustvarila obsežna propagandna kampanja in lov na znanstvene nazive tujih ustanov, očitno ponotranjila podobo sebe kot vodilne in spoštovanja vredne znanstvenice. Prirejena laž je zavzela mesto realnosti – tako bi veljalo razumeti njene odgovore na vprašanja o akademskih dosežkih na hitrem, enournem provizoričnem sojenju pred usmrtitvijo. Kirk in Raceanu sta namreč v knjigi Romania Versus the United States: Diplomacy of the Absurd 1985–1989 zapisala, da je vprašanja o avtorstvu del, pod katera je podpisana, označila kot nesramnost, češ da je članica in predsednica romunske akademije znanosti. »Z mano se ne smete tako pogovarjati!«
O Eleni Ceausescu bi bilo mogoče napisati še marsikaj – o njenem nemogočem, častihlepnem in tudi krutem karakterju, ljubosumju do vseh ljudi, ki so v življenju nekaj dosegli, o negotovostih, ki so jo pestile in je zaradi njih grenila življenje drugim. Lahko bi pisali o njeni ljubezni do oblačil svetovno znanih modnih oblikovalcev, nakita in krznenih plaščev, v katere se je ovijala ob boku diktatorskega moža, medtem ko je obubožano romunsko ljudstvo pozimi zmrzovalo po domovih in v vrstah čakalo na hrano. Narod, ki sta mu z možem vladala s trdo roko, je globoko prezirala. Kot je zaslediti v medijskih objavah iz tistega časa, je pritožbe ljudstva zaradi pomanjkanja hrane ob neki priložnosti pospremila z besedami: »Črvi niso nikoli zadovoljni, ne glede na to, koliko hrane jim daš.«
