Samci hobotnic uporabljajo specializirano lovko, imenovano hektokotilus, s katero vstavijo paket sperme v samičin reproduktivni sistem. Vendar je do zdaj ostalo nejasno, kako ta lovka zazna partnerico ali dostavi spermo na pravo mesto.

Znanstveniki so zdaj ugotovili, da je lovka čutilni organ, podoben jeziku, ki lahko zazna ženski hormon progesteron. To samcem omogoča, da s pomočjo lovke poiščejo in oplodijo partnerico, tudi če samec svoje spolne partnerice ne vidi.

Profesor Nicholas Bellono, glavni avtor raziskave z Univerze Harvard, nad tem mehanizmom ni presenečen, saj so hobotnice zelo samotarske živali. "Smiselno je, da je lovka hkrati senzor in paritveni organ, saj mora biti samec pri teh naključnih srečanjih sposoben locirati samico in jajcevod ter zelo hitro začeti parjenje, ali pa se premakniti naprej," je povedal.

Odkritje v temi

Znanstveniki so povedali tudi, kako so načrtovali proučevanje parjenja hobotnic. "To je pri hobotnicah težko izvedljivo, zlasti v laboratorijskem okolju, ker so samotarska bitja. Ne komunicirajo pogosto. In ko že, se hobotnici običajno stepeta ter druga drugo pogosto ubijeta, če sta zaprti v istem akvariju," je dejal Bellono.

Ekipa je par kalifornijskih dvopegavih hobotnic v akvariju ločila s črno, neprosojno pregrado z luknjami, ki so bile dovolj velike, da so skoznje lahko segle njune lovke. Bellono je pojasnil, da so načrtovali, da se hobotnici najprej spoznata, nato pa bi pregrado odstranili.

Vendar je ekipa ugotovila nekaj nepričakovanega: samec je svojo specializirano lovko potisnil skozi eno od lukenj, našel samico, vstavil lovko v njen plašč – vrečko, ki vsebuje vitalne organe hobotnice – lociral cevi, ki prenašajo jajčeca iz jajčnika, in se začel pariti.

Ključna vloga progesterona

Raziskovalci so ugotovili, da se je enako obnašanje ponovilo pri drugih parih samcev in samic v istem okolju, celo v čisti temi. Pri parih samcev poskusov parjenja medtem niso opazili.

Raziskovalci so nato preverili, ali reproduktivni organi samic sproščajo specifičen ženski signal, ter v jajčnikih in koži samic odkrili hormon progesteron. Ekipa je ugotovila, da so se amputirane specializirane lovke samcev premaknile ob stiku s progesteronom, ne pa ob stiku z drugimi, podobnimi hormoni.

V naslednjem koraku eksperimenta so samce in samice spet ločili s pregrado z luknjami. Preden je prišlo do parjenja, so samico odstranili, v luknje pa namestili cevke, napolnjene z različnimi snovmi. Rezultati so bili po Bellonovih besedah osupljivi: za razliko od drugih cevk so samci z veseljem raziskovali cevko s progesteronom in se z njo poskušali pariti. To nakazuje, da je že sam hormon dovolj za sprožitev ključnih vidikov paritvenega vedenja.

Receptorji na lovkah

V nadaljnjih eksperimentih so raziskovalci na konici specializirane lovke samcev identificirali receptorje, ki so očitno vključeni v zaznavanje progesterona. Dodali so, da ti receptorji kažejo na nedavno in hitro evolucijo pri glavonožcih.

"To odpira zanimivo možnost, da ti kemični signali pomagajo določiti tako spol kot identiteto vrste," je dodal Bellono.

Čeprav so ugotovili, da je specializirana lovka pri drugih vrstah hobotnic in glavonožcev prav tako občutljiva na progesteron, se je njihova občutljivost za druge hormone razlikovala. Bellono pravi, da raziskava poudarja pomen opazovanja: "Nismo načrtovali proučevanja te lovke kot senzorja. To se nam je preprosto razkrilo z opazovanjem živali."

Priporočamo