Če bi se pred kakšnimi 1700 leti sprehajali po močvirnati pokrajini blizu današnjega Cambridgea v Angliji, bi utegnili naleteti na nenavaden prizor. Nad travniki bi neslišno krožile sove, pod njimi pa bi se v plitvih vodah in mokri travi gnetlo toliko žab, da bi si lahko marsikatera ptica privoščila pravo pojedino.

Takšen prizor so si zdaj zamislili znanstveniki, ki so razvozlali eno najbolj nenavadnih arheoloških ugank zadnjih let. Kot je poročal britanski znanstveni portal Phys.org, so raziskovalci ugotovili, zakaj se je v enem samem starodavnem jarku znašlo več kot 8000 žabjih kosti. Za skrivnostjo se očitno niso skrivali ne rimski gurmani ne nenavadni verski obredi, temveč precej bolj vsakdanji, čeprav nič manj zanimivi krivci: lačne ptice roparice.

Pokopališče brez grobov

Nenavadno odkritje sega v čas med letoma 2016 in 2018, ko so arheologi med pripravljalnimi deli za posodobitev ceste A14 med Cambridgeem in Huntingdonom raziskovali ostanke starodavnih naselbin. V bližini kraja Bar Hill so naleteli na jarek ob nekdanjem bivališču iz železne dobe. V njem jih je pričakalo nekaj, česar niso pričakovali: neverjetna množica drobnih kosti žab in krastač.

Posamezne žabje kosti na arheoloških najdiščih niso nič posebnega. Žabe so bile v preteklosti pogoste prebivalke mokrišč in obrežij, zato njihove ostanke arheologi občasno najdejo med drugimi živalskimi kostmi. Toda več tisoč kosti, zbranih na tako majhnem prostoru, je bilo nekaj povsem drugega.

Sprva so raziskovalci pomislili na različne možnosti. So žabe poginile zaradi nenadne naravne katastrofe? So se med selitvijo ujele v jarek in niso mogle pobegniti? So jih tam zbirali ljudje? Pojavila se je celo domneva, da bi lahko šlo za ostanke skrivnostnega obreda. V železni dobi so namreč živali ponekod uporabljali tudi pri verskih daritvah. Druga možnost je bila, da so bile žabe na jedilniku prebivalcev bližnje naselbine.

Toda dokazi za takšne razlage so bili skromni. Na kosteh niso našli značilnih sledi rezanja ali priprave hrane, zato zamisel o množični človeški pojedini ni bila posebej prepričljiva.

Preiskava, vredna detektivke

Uganke se je lotil dr. Paul Clarkson z britanske univerze Bournemouth, ki je po novicah o odkritju stopil v stik z arheozoologinjo dr. Vicki Ewens iz organizacije Museum of London Archaeology (MOLA). Skupaj s sodelavci so se odločili, da bodo drobne kosti obravnavali kot dokaze na prizorišču zločina.

Najprej so proučili poškodbe na njih. Način, kako so bile kosti zlomljene, poškodovane in deloma prebavljene, je namreč lahko razkril, kdo je živali pojedel. Njihove značilnosti so primerjali s poškodbami, ki jih na kosteh plena povzročajo različni plenilci. Nekatere živali kosti zdrobijo, druge jih pogoltnejo skoraj cele, tretje pa neprebavljene ostanke pozneje izbljuvajo.

Prav slednje je bilo odločilno. Poškodbe so kazale, da so žabe najverjetneje končale v želodcih ptic roparic. Med glavnimi osumljenci so se znašle močvirske uharice, sove, ki lovijo predvsem nad odprtimi travniki, ter pepelasti lunji, prav tako spretni lovci na manjših živalih.

Močvirska uharica je še posebej zanimiva, saj v nasprotju s številnimi drugimi sovami pogosto lovi tudi podnevi. Z nizkim, skoraj neslišnim letom preiskuje travnike in močvirja ter preseneti plen, preden ta sploh opazi nevarnost. Ko sova plen pogoltne, neprebavljive dele, med njimi kosti, pozneje izbljuva v obliki izbljuvkov. Če se ptice dalj časa zadržujejo na istem območju, se lahko pod njihovimi počivališči nabere presenetljivo veliko živalskih ostankov. In prav to se je najverjetneje dogajalo pred 1700 leti.

Short-eared owl (Asio flammeus) in flight gliding over a field with spread wings looking at camera / Foto: Badr Jalal

Močvirska uharica (Asio flammeus) med letom. Prav te sove so po ugotovitvah britanskih raziskovalcev najverjetneje odgovorne za nenavadno kopičenje več kot 8000 žabjih kosti v starodavnem jarku blizu Cambridgea. Fotografija je simbolična. / Foto: iStock

Ena zima, na tisoče kosti

Toda odprlo se je še eno vprašanje. Kako so se lahko ostanki tolikšnega števila žab nakopičili v razmeroma kratkem času? Arheološki podatki so namreč pokazali, da se je jarek zapolnil v približno enem letu.

Clarksonova ekipa se je zato lotila merjenja žabjih nadlahtnic, drobnih kosti sprednjih okončin. Z njihovo velikostjo so lahko ocenili starost živali. Ugotovili so, da so številne žabe poginile še v prvem letu življenja, najverjetneje jeseni ali pozimi. To je pomenilo, da je moralo biti na območju v določenem obdobju izjemno veliko mladih žab. Ptice so naletele na pravi naravni bife, kjer jim hrane skoraj ni moglo zmanjkati.

Radiokarbonsko datiranje, ki so ga opravili na dunajski univerzi, je pokazalo, da kosti izvirajo iz rimskega obdobja, približno 1700 let nazaj. Jarek je bil sicer starejši, vendar so se žabji ostanki v njem nakopičili precej pozneje.

Za vse so bili krivi tudi ljudje

Čeprav so žabe najverjetneje pojedle sove in druge ptice roparice, pa so k nenavadni pojedini posredno pripomogli tudi ljudje. V času železne dobe je bila pokrajina na tem območju precej bolj gozdnata. Toda prebivalci so postopoma sekali drevesa in širili pašnike za živino. Znanstveniki so to ugotovili s proučevanjem ostankov polžev, cvetnega prahu in oglja, ki so se ohranili v zemlji. Ti drobni sledovi so pokazali, kako se je pokrajina spreminjala skozi stoletja. Do rimskega obdobja so se na nekaterih območjih razprostirali že precej odprti travniki. Takšna pokrajina je bila idealna za močvirske uharice, ki za lov potrebujejo odprt prostor.

Hkrati se je spreminjal tudi vodni režim. Umikajoče se poplavne vode so za seboj puščale plitve mlake in luže, odlična mesta za razmnoževanje žab. Tako so nastale skoraj popolne razmere za nenavadno naravno pojedino: ogromno mladih žab, malo skrivališč in lačni plenilci, ki so znali priložnost odlično izkoristiti.

A Close-up Focus Stacked Image of a Green Frog Sitting on a Rock Next to a Pond / Foto: Sdbower

Žabe so bile pred približno 1700 leti na območju današnjega Cambridgea očitno tako številne, da so privabljale lačne ptice roparice. Fotografija je simbolična. / Foto: iStock

Raziskovalci dopuščajo tudi možnost, da so se ljudje na tem delu pokrajine zadrževali le občasno, denimo med sezonskim premikanjem živine. Manj človeške dejavnosti bi pticam omogočilo, da so se tam nemoteno zbirale in lovile.

Ko drobne kosti povedo veliko zgodbo

Odkritje je zanimivo tudi zato, ker kaže, koliko informacij lahko znanstveniki dobijo iz ostankov, ki bi jih marsikdo na prvi pogled spregledal. Arheologi so se dolgo osredotočali predvsem na človeške predmete: orožje, kovance, posodo, nakit in ostanke stavb. Toda tudi majhne živalske kosti lahko povedo veliko o življenju v preteklosti.

Iz nekaj tisoč žabjih kosti so raziskovalci tako rekonstruirali podobo pokrajine, podnebnih razmer, živalskih prehranjevalnih navad in celo vpliva človeka na okolje. Zgodba, ki se je začela kot skrivnostno žabje pokopališče, se je torej končala kot nenavaden vpogled v življenje pred skoraj dvema tisočletjema.

Priporočamo