Zgoraj toplo, spodaj mrzlo
Že četrtič je katedra za merjenja in robotiko na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko organizirala dvodnevni dogodek Pet minut za merjenje. »Glavna ideja je pokazati obiskovalcem, da je elektrotehnika zelo interdisciplinarna, da se vtikamo v veliko stvari, za katere ne bi ravno rekli, da so povezane z elektrotehniko,« pojasni izredni profesor na katedri Gregor Geršak, ko se sprehajamo med eksperimenti in skušamo odgovoriti na navidezno preprosta vprašanja. Ustavimo se pred hladilnikom, ki stoji sredi avle. Nič se ne sveti in bliska okoli njega, nobenega zvoka ne slišimo, nobene pozornosti ne vzbudi sam po sebi.
»O vsakem eksperimentu lahko povemo tako šestletniku kot nekomu, ki piše doktorat,« začne razlagati Geršak, ali je temperatura v hladilniku res štiri stopinje Celzija. »Obiskovalcem želimo povedati, da temperatura ni enaka po celotnem hladilniku, razen če imate tistega dobrega z ventilatorjem, saj gre po principu konvekcije temperatura v zrak in je na vrhu vedno topleje kot spodaj. Zato shranjujemo solato spodaj, no, pa saj so hladilniki tudi narejeni tako. Otrokom iz vrtca, ki niti ne vedo, kaj je stopinja Celzija, najprej razložimo, kaj sploh je temperatura. Tistim, ki obvladajo, pa lahko povemo, da so v hladilniku termometri, ki so prostorsko razporejeni, da lahko opazujemo, kako je temperatura porazdeljena po višini, da ventilator temperaturo poenoti… O navadnem hladilniku lahko povemo vse živo, a bistveno je, da ko pride nekdo domov, ve, da je lahko na vrhu hladilnika 12 stopinj Celzija, čeprav piše štiri.«
Brez merjenja v znanosti ne gre, naj gre za naravoslovne vede ali za družboslovne. A če ni dileme, ko je treba izmeriti svetlobo, maso ali gostoto neke snovi, je vprašanje, kako slasten je na primer krof, malce bolj zapleteno. »Če sem pek, mi je zelo pomembno, kakšen se bo kupcu zdel moj krof. In ko imamo pred sabo nekaj, kar je povezano s človeškimi čutili, ki so precej zapletena, so merjenja bolj problematična. Vsako leto imamo različne krofe in vsako leto so rezultati različni,« odvrne Geršak.
(Ne)slastnost krofa
Tako se odpravimo do pladnja s krofi, ki kar čakajo, da ugriznemo vanje. Na prvi pogled se zdi tole merjenje precej zabavno, nekaj pojemo in razmislimo, kaj so občutile naše brbončice. Je bil krof dober ali ni bil dober? Je bil morda zelo dober, slasten, da bi pojedli še enega? Je bil to najboljši krof, ki se je kar stopil v ustih, ali pa je bil brez okusa, presuh, morda celo čudnega okusa? Bolj ko razmišljamo, težje se je odločiti na lestvici od ena do sedem, kako okusna je slaščica, ki smo jo ravno pojedli.
Ne nazadnje na našo odločitev vpliva tudi dejstvo, ali smo sploh ljubitelji krofov, morda nam nista bila všeč njegova barva in oblika, morda imamo slabo izkušnjo s krofi in mu tudi zato dodelimo slabšo oceno. Čeprav se torej zdi ugotavljanje slastnosti krofov zabavno, je v ozadju teh vrst meritev prava znanost in že samo ime, organoleptične meritve, pove, da gre za resno stvar. »Na primeru krofov želimo pokazati, da lahko merimo stvari tudi z našimi čutili in ne le z instrumenti. Na koncu pa naredimo statistiko, izračunamo povprečno oceno in povemo proizvajalcu, kako slastni so bili njegovi krofi,« pove študentka Elena Trajkova.
Da gre za resne stvari, potrdi tudi dr. Geršak: »Na naši katedri se na primer veliko ukvarjamo s tem, kaj človek misli, ko se dotika iverke. Ali ima pri tem prijeten občutek ali ne, lepljiv ali ne. Na fakulteti za strojništvo se na primer ukvarjajo s tem, kako izmeriti, ali je neki avto lep. Vsi vemo, da lestvice za to ni, toda proizvajalec avtomobilov želi vedeti, ali mi je avto lep. To je pomembno za industrijo.«
Kako meriti doživetja, je pojasnil Aleš Oblak, ki se na centru za kognitivno znanost ljubljanske pedagoške fakultete, kjer deluje raziskovalna skupina Observatory, ukvarja prav s tem. »Ideja je, da bo nekoč znanost znala meriti izkustvo. Za zdaj smo, kot pravi Urban Kordeš, vodja raziskovalne skupine, v fazi nabiranja metuljev, ne vemo pa, kaj je velika slika tega,« odvrne Oblak.
Danes merijo znanstveniki izkustva z dvema metodama. Poenostavljeno rečeno nekako tako: z aplikacijo na pametnem telefonu, ki se oglasi ob naključnem trenutku, si ljudje skozi daljše časovno obdobje zapisujejo, kaj so ob tistem trenutku doživljali. Druga vrsta merjenja pa je intervju, ko skuša raziskovalec z različnimi metodami, nekatere izvirajo iz psihoterapije, druge so podobne hipnotičnim praksam, čim bolj v globino raziskati izkustvo nekoga.
»Na tem področju so bile narejene zanimive raziskave. Že pred dvajsetimi leti se je naučila skupina epileptikov prepoznavati spremembe v svojem doživljanju, da bodo recimo naslednji dan doživeli epileptični napad,« pove Oblak.
Pa bo mogoče kdaj »zares« meriti doživetja, tako kot to počnejo naravoslovci, z instrumenti, vprašamo? »V zadnjih tridesetih letih je veliko znanstvenikov nevrološke in kognitivne znanosti ugotovilo, da je to absolutno pomembno raziskovati. Ves čas namreč nekaj doživljamo in bilo bi dobro, če bi kaj vedeli o tem. Je pa težko reči, da bo postala to nekoč trda statistična znanost, a ideja raziskovalcev je, poskusimo in videli bomo, ali je kaj tam. Iskrena znanstvena radovednost je za tem.«
Pred milijoni let
Od družboslovja pa nazaj k naravoslovju, k instrumentom in podatkom, o katerih ne sme biti kančka dvoma. Da je lahko tudi kamen sila zabavna reč, je pokazal profesor Andrej Šmuc z oddelka za geologijo na naravoslovnotehniški fakulteti, ko je postavil na prvi pogled smešno vprašanje, kako daleč so lulali dinozavri. A za to, da so prišli znanstveniki do tega odgovora, so morali zbrati številne zelo natančne podatke. Ugotovili so, da niso lulali prav daleč. Danes znajo torej znanstveniki izmeriti marsikaj, tudi stvari, ki so se dogajale pred milijoni leti. A zakaj bi sploh merili za nazaj?
»Vsako znanstveno delo je sestavljeno iz podatkov in interpretacije. Podatke dobimo z merjenjem in o njih ne sme biti nobenega dvoma. Iz teh podatkov naredimo zgodbo, ki ji v znanstvenem jeziku rečemo interpretacija. Ko bo prišel naslednji človek, ki bo imel boljše instrumente in več meritev, bo gotovo naredil drugačno zgodbo, a bo lahko uporabil tudi naše podatke, saj bo vedel, da so pravi in niso obremenjeni z zgodbo, ki je pač takšna, kot je v nekem trenutku najboljša,« odgovori Šmuc.
Področje raziskovanja geologov je planet Zemlja in to, kaj so počeli na njej dinozavri, je le majhen košček njene preteklosti. Za človeštvo so ta trenutek veliko pomembnejši dokazi znanstvenikov o podnebnih spremembah.
»Kar se geologov in paleoklimatologov tiče, podnebne spremembe niso vprašanje. Milijarde in milijarde podatkov iz različnih virov imamo zbranih, ki kažejo, da podnebne spremembe so, in niti enega, da jih ni,« reče profesor in pojasni, da je v mehurčkih zraka, ki so ostali ujeti v ledeniškem ledu, shranjena kemična sestava atmosfere iz časov, ko je ta led nastal. »V ledenih vrtinah Grenlandije in Antarktike najdemo zračne mehurčke, stare več kot milijon let, in v njih lahko izmerimo vse pline, na primer argon, neon, dušik. Ti plini so odvisni od tega, kakšna je bila temperatura v ozračju. A ne le, da lahko izmerimo temperaturo ozračja, izmerimo lahko tudi, kateri plini so bili v ozračju in njihove koncentracije,« pojasni Šmuc.
Zdaj veste, če še vedno niste verjeli. A resnica ni neprijetna le, ko govorimo o podnebnih spremembah. Večini od nas je neprijetno slišati tudi lasten glas. Seveda zadeva ta problem zgolj nas same in se niti malce ne more kosati s podnebnimi spremembami, pa vendar vsak dan nekaj rečemo in vsak dan nas nekdo sliši.
»Ah, tako pa že ne govorim, tako čudnega glasu pa nimam,« velikokrat rečemo, ko se slišimo na posnetku. Študent Matevž Jelenko nam razloži, zakaj je glas na posnetku naš resnični glas, ne glede na to, kako zelo si želimo, da ne bi bilo tako. »Zvok slišimo z ušesi prek bobničev, slišimo pa ga tudi prek vibracij, prek kosti. Če to napravo (Matevž pokaže na majhno škatlico), ki ustvarja vibracije, prislonite na kost, boste prek vibracij slišali glasbo v možganih, a nihče drug v okolici je ne bo slišal. Ko govorimo, teh vibracij na sebi ne čutimo, torej ne moremo slišati svojega pravega glasu. Ko se posnamemo, pa se slišimo tako, kot nas slišijo drugi.«
Včasih bi bilo najbrž res bolje, da bi bile nekatere stvari manj dejstvo in bolj krof.
