Medtem ko se tekma za prevlado v zemeljski orbiti stopnjuje, znanstveniki opozarjajo na naraščajočo okoljsko grožnjo. Govorijo o kovinskem onesnaženju, ki ga povzročajo razpadajoči sateliti ob vrnitvi v atmosfero. Nova študija, objavljena v strokovni reviji Communications Earth & Environment, razkriva, da izgorevanje vesoljskih odpadkov v zgornjih plasteh ozračja sprošča industrijske kovine v koncentracijah, ki bi lahko trajno spremenile kemijsko ravnovesje našega planeta.
Raziskovalci so svojo pozornost usmerili na dogodek pred letom dni, ko je nenadzorovan vstop rakete falcon 9 v atmosfero nad Nemčijo sprostil ogromen oblak litija. Meritve so pokazale, da so bile koncentracije te kovine na višini okoli 96 kilometrov kar desetkrat višje od naravnih vrednosti.
Umetni oblaki nad mezosfero
V nasprotju z naravnimi meteoriti, ki v ozračje prinašajo predvsem mineralni prah, so sateliti in raketni deli sestavljeni iz aluminijevih zlitin, titana, bakra in eksotičnih materialov, ki se v naravi v prosti obliki skoraj ne pojavljajo. Ko ti objekti na višini nad 100 kilometrov zaradi trenja z redkim zrakom izparijo, se kovine spremenijo v okside in aerosole.
»To je prvi neposredni dokaz atmosferskega onesnaženja, ki je neposredna posledica zgorevanja vesoljske tehnologije,« navaja študija. Oblak litija, ki so ga zaznali instrumenti, je pod vplivom močnih višinskih vetrov prepotoval približno 1600 kilometrov, preden se je razpršil.
Skrb vzbujajoče je predvsem dejstvo, da ena sama raketna stopnja vsebuje približno 30 kilogramov litija, medtem ko celoten planet prek naravnih virov (kozmičnega prahu) prejme samo nekaj deset gramov te snovi na dan.
Nevarnost za ozonski plašč
Strokovnjaki, na katere se sklicuje revija New Scientist, opozarjajo, da bi lahko ti kovinski delci, zlasti aluminijev oksid, služili kot katalizatorji za kemične reakcije, ki uničujejo ozon. Stratosferski ozonski plašč, ki varuje življenje na Zemlji pred nevarnim ultravijoličnim sevanjem, bi se lahko zaradi kopičenja teh delcev ponovno znašel pod pritiskom, ravno ko se je začel obnavljati po prepovedi klorofluoroogljikovodikov (CFC).
Poleg kemijskih sprememb lahko ti delci vplivajo tudi na radiacijsko ravnovesje Zemlje. Aerosoli v visokih slojih atmosfere namreč spreminjajo način, kako se sončna svetloba absorbira ali odbija nazaj v vesolje, kar bi lahko dolgoročno vplivalo na temperature in atmosfersko cirkulacijo.
Izziv megakonstelacij
Z vzponom podjetij, kot sta SpaceX in Blue Origin, ki v orbito pošiljajo na tisoče majhnih satelitov z razmeroma kratko življenjsko dobo, se število ponovnih vstopov v atmosfero drastično povečuje. Znanstveniki opozarjajo, da nimamo več opravka s posameznimi dogodki, temveč s stalnim injiciranjem industrijskih snovi v okolje, ki ga še vedno slabo razumemo.
Trenutno primanjkuje predvsem sistematičnih meritev, ki bi natančno določile, koliko kovin ostane v zraku in kako dolgo tam lebdijo. Ker pa pričakujejo, da bodo vstopi objektov v atmosfero postali vsakodnevni pojav, znanstvena skupnost poziva k strožjemu nadzoru in vključitvi atmosferskega vpliva v načrtovanje prihodnjih vesoljskih misij.
Brez takšnega ukrepanja tvegamo, da bomo tehnološki napredek v komunikacijah plačali z nepredvidenimi spremembami v zaščitnem ovoju našega planeta.
