Enno Park, kiborg: Vse se je začelo s čutilom za čas

Po drugi strani pa je s humorjem in ironijo navdahnjen Berlinčan tudi sam tesno povezan s strojem: ker je v mladosti oglušel, je na njegov slušni živec pripeta naprava, polžev vsadek (polž je del notranjega ušesa), ki mu omogoča, da spet sliši.

Park se je z napravo poistovetil in jo ponotranjil do te mere, da skuša izpopolniti njene sposobnosti, kot bi izpopolnjeval lastne. Išče denimo načine, kako s pomočjo vsadka izostriti sluh bolj, kot to zmorejo ljudje, ki normalno slišijo. Kako izločati neželene zvoke, nadležno zvočno ozadje in ohraniti tiste zvoke, ki so pomembni. Ali pa, kako razširiti slišni spekter in slišati denimo ultrazvok. V intervjuju je opisal prigodo, kako se je odpravil v jamo, da bi slišal ultrazvočne klice netopirjev.

Polžev vsadek pa ni njegov edini kiborški element. V roki ima vgrajen tudi miniaturen čip, s katerim lahko komunicira s telefoni in odpira elektronske ključavnice.

V Berlinu je naš sogovornik član približno stočlanskega društva kiborgov – umetnikov, filozofov in tehnoloških navdušencev, med katerimi večina na lastnem telesu preizkuša možnosti povezovanja bioloških in tehnoloških sistemov. Povezan je tudi s kiborgi po svetu. Predstavil je denimo primer kolega, znanega kiborga Neila Harbissona, ki ima na glavo pritrjeno »anteno« s kamero, s katero sliši barve. Harbisson je namreč barvno slep, našel pa je način, kako barve vendarle zaznati – s spreminjanjem slike v zvok.

Z Ennom Parkom smo se pogovarjali po njegovem zabavnem predavanju, ki ga je v Ljubljani izvedel na povabilo Ekonomske fakultete. »Zdaj veste, kdo je kiborg. Pozabite na hladnokrvne stroje za ubijanje, ki ste jih videli v filmih. Ko slišite besedo kiborg, pomislite na nekoliko starejšega debelušnega možaka s sivo brado,« je nasmejal udeležence.

Smo nekje vmes, med preteklostjo in prihodnostjo. Soočeni smo z vedno večjim tehnološkim napredkom in vedno bolj se nam zdi, da se znanstvena fantastika uresničuje. Izraz kiborg se je prvič pojavil v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je znanstvenik Manfred Clynes promoviral idejo, da je treba človeka obravnavati kot kibernetski organizem. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih je bila kibernetika res »vroča roba« – na vse so skušali gledati kot na sistem, ki se sam upravlja. Primer tega so bila denimo prva vesoljska plovila. Bila so samoregulatorni sistemi, astronavti pa so bili del tega sistema. Osrednje vprašanje je bilo, kako se astronavt umešča v sistem, kako je treba spremeniti njegovo telo, da bo bolj primerno za vožnjo po vesolju. Tako je nastalo poimenovanje kiborg. Koncept se je tedaj prenesel v znanstvenofantastični žanr, nastali so popularni liki, kot denimo Borgi v Zvezdnih stezah. Zato imamo danes občutek, da so kiborgi znanstvenofantastični fenomen.

V osemdesetih pa je Donna Haraway (ameriška profesorica, biologinja, sociologinja in tehnologinja, op. p.) objavila Manifest za kiborge. Izraz kiborg je uporabila kot metaforo za človeško vrsto, znotraj katere posamezniki sami definirajo, kaj hočejo biti. Bila je sicer feministka in se je osredotočala na vprašanja spola, a ni ostala zgolj pri tem. Spraševala se je o obstoju človeške kulture in ugotavljala, da kultura ni odločilna. Lahko si karkoli, definiraš se lahko za karkoli, vse dokler ljudje okrog tebe to sprejemajo. Na takšen, kulturološki način lahko ljudi vidimo kot kiborge.

Temu je sledil razcvet protetike, nadomeščanja delov telesa z vsadki in nadomestnimi deli. Zdaj lahko prvič rečemo, da so nekateri ljudje res videti kot kiborgi, ki smo jih poznali iz filmov. Dejstvo pa je, da ne počnemo ničesar posebej novega. Radi bi dosegli nove občutke, a najpomembnejšo spremembo občutenja smo dosegli že pred dvesto leti. Ne na naraven način, ampak s pomočjo tehnologije. Ko so ljudje začeli delati v tovarnah, ko je tovarniški ritem dela začel narekovati ritem življenja, je postalo zelo pomembno, da so ljudje natančno vedeli, koliko je ura. Pojavile so se zapestne ure, ki jih ljudje nosijo ves čas. So kot del našega telesa. Za ljudi predstavljajo novo čutilo – čutilo za čas. To se je zgodilo prvič v zgodovini človeštva.

Enako se nam je zdaj zgodilo z mobilnimi telefoni. Ves čas so z nami. Ljudje smo neločljivo prepleteni z našimi telefoni. Če jih nimamo pri sebi, se ne počutimo dobro. Preganja nas misel, da bomo nekaj zamudili – klic, elektronsko pošto, dogodek. Pametni telefoni in internet so kot umetni dodatek k našim telesom. Vsi lahko opazijo, kako daleč že sega kibernetizacija, nadomeščanje in spreminjanje človekovih naravnih funkcij.

Da, na neki način smo vsi kiborgi. Družba je prepletena s tehnologijo, torej jo lahko imenujete tudi družba kiborgov. A kot posamezniki same sebe seveda ne dojemamo kot kiborge. Raje smo povezani z naravo, zatekamo se na izlete v naravno okolje, v gozd. Pri tem pa ne opazimo, da nas dosti bolj določa tehnologija. Sedanja oblika so pametni telefoni, a že svinčnik in list papirja sta za človeštvo pomembna tehnologija. Po drugi strani pa je tudi tehnologija del narave. Razvila se je iz ljudi, z naravno evolucijo. Človeštvo je del narave, o tem ni dvoma. Med naravo in kulturo ni razlike – ena je del druge in nasprotno.

To je res, a prej ko slej boste kupili drugega, vsa vsebina pa je tako ali tako shranjena v računalniškem oblaku. Morda vam bom zadevo še najlažje pojasnil, če govorim o napravi, ki jo imam sam – o polževem vsadku. Ljudje mislijo, da gre zgolj za zdravstveni pripomoček. Seveda gre v osnovi za medicinsko zadevo, a pokazati hočem, da odpravljanje zdravstveni težav ni edina dimenzija te naprave. Ta namreč deluje na samem robu tehnologije, sodi v vrh človekovih tehnoloških dosežkov. Podobno je z drugimi vrhunskimi medicinskimi pripomočki – iz njih se razvijajo nove naprave, ki presegajo medicinske namene.

O tovrstni nanotehnologiji žal nisem dovolj poučen, da bi lahko o njej govoril. Kolikor vem, pa gre za še zelo temeljne poskuse, ki so še daleč od uporabnosti. Veliko bolj zanimivo je trenutno poseganje v genom. Ljudje se nenehno trudimo izboljševati svoje telo in na precej primitiven ter grob način to počnemo s tlačenjem plastike in silikona v telo. Za nekatere od teh naprav potrebujemo tudi energetsko preskrbo, baterije, ta del tehnologije pa je trenutno še zelo slabo razvit. Ne verjamem, da bomo z vsadki dosegli transhumano stopnjo razvoja človeka. Veliko bolj elegantno je uporabiti biotehnologijo za spreminjanje človeškega telesa na ravni genov. Drugo vprašanje pa je, ali nam je takšen način všeč ali ne.

Nikakor ne. Pred operacijo sicer nisem bil popolnoma gluh. Ohranil sem minimalno stopnjo sluha. Sicer premalo, da bi lahko spremljal pogovore ali da bi funkcioniral kot ljudje, ki slišijo, a nekaj odstotkov sluha sem še imel in zame je bilo to dragoceno. Zavedal pa sem se, da bom z operacijo in vsaditvijo polževega vsadka tudi to izgubil. Da bom popolnoma odvisen od naprave. Vedel sem tudi, da bo naprava spočetka zvenela kot robot, kot neki marsovci, in da bom to sovražil. (Dolgotrajno gluhi se morajo po vsaditvi polževega vsadka ponovno naučiti prepoznavati zvoke. Sprva zvenijo povsem tuje, op.p.) Zato sem se vsadka bal – ne zaradi operacije in posega v telo, ampak ker sem vedel, da naprava morda name ne bo dobro vplivala. Izgubil pa bom tudi tisti majhen delček sluha, ki mi je še ostal. Zato sem najprej opazoval razvoj dogodkov pri prijatelju, ki je vsadek dobil pred menoj.

Na srečo je pri njem zadeva delovala in to me je prepričalo. Čez tri dni sem bil že pri zdravniku, na prvih pogovorih. Pred tem sem nosil zunanji slušni aparat, ki pa ni bil preveč uporaben. Ves čas imate nekaj v ušesu, srbi vas, treba ga je čistiti… Bil je mnogo bolj moteč od vsadka, ki ga imam zdaj. Vsekakor razumem ljudi, ki naprave, ki nam jih vstavljajo v telo, vidijo kot poseg v integriteto. Gre za temeljno človekovo dostojanstvo in z etičnega vidika bo moralo vedno veljati, da je mogoče telesne vsadke nameščati zgolj na podlagi ozaveščene osebne privolitve.

Ker sem se zavestno odločil za vsadek, nikakor ne čutim, da je nekaj »tujega« v meni. To ima zgolj pozitivne posledice. Z napravo lahko upravljam, lahko jo osredotočim na določen zvok, ki ga želim slišati, ko sedim za pisarniško mizo in potrebujem mir…

Tako je. Enako storim, ko grem spat. (smeh) Težava pa je, da zjutraj ne slišim budilke. To pa je res problem… In res je tudi, da svoj sluh in svoje telo zdaj občutim nekoliko drugače kot prej.

Nerad govorim o »skupnosti kiborgov«, saj to zveni kot tolpa likov iz Zvezdnih stez. Pravzaprav smo povezani v svetovno skupnost »telesnih hekerjev« (hacker je angleški izraz za tehnološke navdušence, ki spreminjajo, izboljšujejo ali izkoriščajo lastnosti računalniških naprav ali programov, op. p.). Pridruži se lahko vsakdo, ki ga zanimajo te stvari, ne glede na to, ali ima sam vsajeno kakšno napravo ali ne. Nekateri imajo denimo vgrajene proteze, drugi polževe vsadke, mnogi imamo v roke vgrajene mikročipe NFC. (Near Field Communication je široko razširjena tehnologija, ki naprave, kot so mobilni telefoni, povezuje, ko jih položimo tesno drugo ob drugo, op. p.)

Kot sem vam že povedal, so tudi mobilni telefoni postali del našega telesa. V okviru naše skupnosti se pogovarjamo o tem, kakšen vpliv ima tehnologija na družbo, kakšne so pasti tehnološkega razvoja, kaj je protinaravno, kaj nasprotuje svobodni volji… Iščemo tudi načine, kako se o teh stvareh pogovarjati racionalno, na podlagi dejstev. Hkrati se sprašujemo, kako razvoj tovrstne tehnologije nadzorovati in po potrebi omejevati. Kot veste, je že vaš pametni telefon težko nadzorovati. Biti morate heker, da vanj prodrete, pravzaprav morate vanj vdreti, da bi lahko nadzorovali njegovo delovanje. (Telefone namreč proizvajalci do določene mere »zaklenejo«, da bi ohranili njihovo delovanje v skladu z interesi proizvajalca, zlasti na področju oglaševanja, prodaje programov in zbiranja podatkov o uporabnikih, op. p.)

Naša skupnost deluje po vsem svetu, pomembno je dogajanje v Stockholmu in v Pittsburghu v ZDA, pa tudi v Barceloni, New Yorku… Vse skupine so povezane. Organiziramo tudi javna predavanja, kot sem ga imel v Ljubljani. Spodbuditi želimo pogovore o družbi, digitalizaciji, tehnološkem razvoju.

To drži. Vendar bi za to potreboval drugo napravo, s katero bi lahko eksperimentiral. Če bi skušal spreminjati nastavitve moje naprave, bi jo lahko pokvaril. To pa bi imelo zelo zelo drage posledice. To napravo mi je namreč plačala zdravstvena zavarovalnica in če bi se izkazalo, da sem namerno vdrl vanjo in jo pri tem pokvaril, bi moral nakup nove plačati sam. Nekje moram torej najti rabljeno napravo, za zdaj pa jih je mogoče dobiti zgolj na črnem trgu. A tudi te so zelo drage.

Namesto tega sem že sestavil majhno napravico, ki je sicer zelo primitivna, a lahko z njo pretvorim ultrazvok v signale, ki jih lahko prenesem v moj polžev vsadek. Enako lahko storim s telefonom – lahko ga povežem neposredno s polževim vsadkom in opravljam telefonske pogovore tako, da signali potujejo neposredno v moje srednje uho. Z napravico za ultrazvok, ki sem jo omenil, pa sem se enkrat že odpravil v podzemno jamo, kjer živijo netopirji. Moja ideja je bila, da bom poslušal ultrazvočne glasove, ki jih oddajajo. Izkušnja pa je bila precej dolgočasna. Mislil sem, da bo tako kot takrat, ko gremo v gozd in slišimo oglašanje gozdnih živali. Ampak izkazalo se je, da bi netopirju moral priti zelo blizu, da bi ga lahko slišal. Tudi sicer je okrog nas zelo malo virov ultrazvoka, tako da vse skupaj ni preveč uporabno.

Ideja, da bi ljudje razširili doseg svojih čutil, pa ostaja. Delno lahko to že počnem s polževim vsadkom, ki ga imam. Zdajle, ko se pogovarjava, so v prostoru za nama ljudje, ki se pogovarjajo. Vem, da so tam, a jih ne slišim. Izbral sem namreč nastavitev na napravi, ki izloči zvoke iz prostora in se osredotoči na sogovornika, torej na vaš glas. Lahko pa bi preklopil stikalo in bi hkrati slišal tudi okolico.

V tem primeru niti ne, gre bolj za globino poslušanja prostora, kot da bi uporabljal usmerjeni mikrofon, kakršnega uporabljajo denimo radijski ali filmski snemalci. Možna pa je tudi nastavitev frekvenc. A vse to lahko nastavijo zgolj v kliniki, kjer so mi napravo vsadili. Naprava omogoča štiri programe z nastavitvami za štiri različne situacije, v katerih se običajno znajdem. Jaz bi rad dosegel, da bi lahko nastavitve določal sam.

Morda bi to lahko dosegli, a kot veste, je promet zelo kompleksno dogajanje. Imeli bi težavo z razlikovanjem med vozili, ki predstavljajo nevarnost, in tistimi, ki nas ne ogrožajo. Če vas naprava opozori, ko je avto dva metra stran, je že prepozno. Če bi vas opozorila, ko je deset metrov stran, pa bi vas opozarjala ves čas, saj je deset metrov stran veliko vozil.

Bolje bi bilo, če bi se avtomobili in pešci med seboj povezali z napravami, ki zaznavajo gibanje. Gibanje v nevarno smer bi lahko naprave pravočasno zaznale in avto samodejno zaustavile. Žal takšne komunikacije med vozili ali med vozili in pešci še ni na obzorju. Seveda pa bi pri tem naleteli na omejitve, ki veljajo za zbiranje osebnih podatkov – kje se kdo nahaja, kdo je ta oseba in podobno. Veliko prizadevanj usmerjamo v dilemo, kako potrebo po novih tehnologijah uskladiti z uspešnim izogibanjem nevarnostim Velikega brata, ki vse nadzoruje. Odgovora za zdaj še nimamo.

To je mikročip NFC.

Z njim se lahko povežem z vašim telefonom. Ko položite telefon na mojo roko, se bo vanj prenesla moja elektronska vizitka s kontaktnimi podatki, mojim imenom, elektronskim naslovom…

Ta čip je popolnoma pasiven, nima lastnega napajanja, sproži se le, če je v neposredni bližini druga naprava, ki oddaja signale. Deluje povsem enako kot elektronske kartice. Ko prispem v hotel, v katerem imajo sobe elektronske ključavnice, bi lahko denimo prosil hotelsko osebje, naj čip v moji roki preprogramirajo, da bo deloval kot hotelska kartica. To je čisto enostavno.

Sem, a so debate zelo težke. Tega nočejo storiti. Lahko pa bi si kupil elektronsko ključavnico za domače stanovanje, a v stanovanjskem bloku so tudi pri tem določene omejitve.

Mikročip torej imam, a za zdaj niti ni preveč uporaben. Nanj lahko naložim nekaj podatkov, a je njegov spomin tako majhen, da je kvečjemu uporaben za ime, naslov, telefonsko številko in e-mail. S čipom imam tudi nekaj težav, saj je vstavljen nekaj milimetrov pregloboko in se včasih težko poveže z drugimi napravami. Moral bi biti bližje površini kože. Zdi se mi tudi, da se sčasoma malenkost premika po notranjosti tkiva.

Morda bo v prihodnosti vedno več naprav, denimo plačilnih terminalov, na katerih bo s takšnim čipom mogoče plačevati storitve. Morda bo na ta način potekal nadzor identitete, nadzor, kdo lahko vstopa v določene prostore, in podobno. A če bo do tega prišlo, bo pomembno predvsem, da bo nošenje čipa prostovoljno. Ljudje, ki ga ne bodo hoteli imeti, zaradi tega ne bodo smeli biti sankcionirani. Morala bo obstajati možnost, da namesto čipa uporabljajo kartico.

Mislim, da se bo to zgodilo, a še ne tako kmalu, ne za časa naših življenj. Verjetno se bo tovrstna tehnologija najprej razvila za vojaške namene. A vse skupaj bo zahtevalo veliko operacij, kar prinaša tudi nevarnosti zapletov. Zato pričakujem, da bo tehnologija poenostavljena na ta način, da bo komunicirala neposredno z našimi možganskimi valovi, prek signalov, ki jih je mogoče zaznati na površini lasišča. Ta komunikacija bi lahko bila povezana z zunanjimi napravami za zaznavanje okolice in bi delovala dvosmerno – naprave bi zaznale, kar vidite, slišite, čutite z lastnimi čutili, obenem pa bi možganom sporočale, kaj zaznavajo naprave, ki presegajo sposobnosti naših čutil. Vse to pa bi moralo potekati na neinvaziven način, brez fizičnega poseganja v možgane. Kot veste, si velika internetna podjetja že prizadevajo razviti tovrstno tehnologijo. Kdaj bomo prišli tako daleč, pa ne vem.

Pred sto petdesetimi leti si nihče ni predstavljal, da bi človek lahko kdaj letel. Danes je to nekaj povsem običajnega.