»Okoli leta 2021 je zadeva postala povsem nora,« je v izjavi za javnost pojasnil vodja študije, ki je bila objavljena v strokovni reviji The Astrophysical Journal Letters Anastasios Tzanidakis z Univerze v Washingtonu. Na nenavadne spremembe je naletel med pregledovanjem starih podatkov s teleskopov. »Ne morem dovolj poudariti, da zvezde, kot je naše Sonce, ne počnejo takšnih stvari. Ko smo to videli, smo se takoj vprašali, kaj se dogaja.
Oblak razbitin sredi ničesar
Vzrok za utripanje svetlobe ni bila zvezda sama. Pogled z Zemlje so namreč začele zakrivati ogromne količine kamenja in prahu. Oblak razbitin se je pojavil nenadoma, najverjetnejša razlaga pa je bila presenetljiva tudi za raziskovalca, saj predvideva, da sta v oddaljenem zvezdnem sistemu trčila dva planeta.
Raziskovalci so najprej opazili, da se vidna svetloba zvezde vedno bolj mrači. Hkrati so podatki drugega teleskopa pokazali ogromen porast infrardečega sevanja. To nakazuje, da je material, ki blokira vidno svetlobo, ekstremno vroč, približno tako vroč kot ostanki planetarnega trčenja.
Izbruh kaosa
Kot piše Future zone, ekipa pod vodstvom Tzanidakisa predvideva, da sta planeta pred glavnim udarcem najprej le oplazila drug drugega. To bi pojasnilo, zakaj je svetlost zvezde Gaia20ehk med letoma 2016 in 2021 trikrat na kratko upadla.
Dejstvo, da je trčenje ujelo več teleskopov hkrati, je neverjetno, saj so do zdaj neposredno opazili le malo primerljivih dogodkov. »Nobeden od njih ni tako zelo podoben tistemu trčenju, iz katerega je nastala naša Luna,« pravi Tzanidakis.
Nastanek sistema, podobnega Zemlji in Luni?
Takšni trki sami po sebi niso nenavadni. Ko se zvezdni sistem šele oblikuje, planeti nastajajo iz prahu, plina, kamenja in ledu. Dokler sistem ne najde ravnovesja in vsi objekti ne zavzamejo stabilnih orbit, ti pogosto trkajo med seboj ali pa so celo izvrženi iz sistema. Ta proces lahko traja okoli 100 milijonov let.
Portal Future zone navaja, da uveljavljena teorija pravi, da je v tej fazi našega osončja pred 4,5 milijarde let nastala tudi Luna, ko je v Zemljo trčil planet Teja. Oblak razbitin okoli zvezde Gaia20ehk kroži na podobni razdalji, kot je razdalja med Zemljo in Soncem. Raziskovalci domnevajo, da bi se v prihodnjih milijonih let material lahko ohladil in oblikoval sistem, ki bi bil zelo podoben paru Zemlja-Luna.
Pomoč pri iskanju naseljivih planetov
Odkritje kaže tudi na to, da v starih podatkih teleskopov morda spi še več takšnih dogodkov, ki jih preprosto nismo opazili. Znanstveniki upajo, da bo novi teleskop Vera C. Rubin, ki naj bi začel delovati letos, v prihodnjem desetletju zaznal več kot 100 takšnih trčenj.
To bi lahko pomagalo tudi pri iskanju drugih naseljivih planetov. »Kako pogosto se zgodi dogodek, ki ustvari Zemljo in Luno?« se sprašuje soavtor študije James Davenport. Luna je ključna za naseljivost Zemlje, in če bi ugotovili, kako pogosti so takšni trki, bi to bistveno olajšalo iskanje Zemlji podobnih eksoplanetov, še piše Future zone.
