Japonci in Slovenci si delimo zelo lepo navado. Ob vstopu v stanovanje si sezujemo čevlje in nataknemo copate. Praksa, ki mnoge obiskovalce dežele vzhajajočega sonca zbega, je za popotnika s sončne strani Alp prijeten trenutek domačnosti. Razlika je zgolj v tem, da imajo Japonci prostor za preobuvanje v copate fizično ločen od preostalega stanovanja. To leži namreč za stopničko višje od prostora, kjer pustimo čevlje. So pa seveda tudi trenutki, ko Japonci preobuvanje jemljejo še nekoliko resneje od Slovencev. Na najzanimivejši primer tega smo naleteli med obiskom ene od mnogih znamenitosti v mestu Kjoto, ki jih je Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Tam smo med skokom na stranišče naleteli na prizor, ki je nekoliko nenavaden tudi za nas. Kdor je želel opraviti katero koli od potreb, je moral s čevlji vred stopiti v coklam podobne copate. Zamisel je posrečena. Obiskovalec s čevlji ne umaže tal kopalnice, hkrati pa se kakšna neljuba nesnaga s tal kopalnice nato ne raznaša po preostalem poslopju. Ob takšni zagretosti za copate, red in čistočo gre razumeti, zakaj se je japonsko avtomobilsko podjetje Nissan odločilo razviti posebno vrsto copat, ki s pomočjo najnovejših tehnologij razbremenjuje Muco Copatarico.
Nissan je namreč vzel tehnologijo, ki jo uporablja za izdelavo polavtonomnih vozil, in se odločil z njo opremiti copate. Na vsako so namestili dve majhni kolesi, ki nista moteči med hojo, motorček in potrebna tipala za samostojno gibanje copat po prostoru. Ko jih imamo na nogah, se copate vedejo kot povsem običajna obutev. Da ne gre za vsakdanja obuvala, postane jasno šele, ko jih prenehamo uporabljati. Tedaj se copate ob pritisku na gumb samostojno začnejo premikati in odpeljejo na svoje domače mesto.
S takšnimi copatami so pri Nissanu opremili enega od tradicionalnih japonskih hotelov oziroma rjokanov v letoviškem mestu Hakone, ki leži kakšnih 80 kilometrov jugozahodno od japonske prestolnice Tokio in slovi po krasnem razgledu na najvišjo japonsko goro, ognjenik Fudži. Pri Nissanu trdijo, da so z razvojem samovozečih copat želeli razbremeniti osebje hotela, ki je moralo sicer ročno pobirati copate in jih pospravljati na njihovo mesto. Po novem lahko zgolj s pritiskom na gumb vse vrnejo na želeno mesto. Da bi osebje še bolj razbremenili, so pri avtomobilskem podjetju tehnologijo za avtonomno vožnjo vgradili še v nekatere predmete. Med drugim v tradicionalne japonske nizke mizice in blazine za sedenje. Pospravljanje je tako še bolj podobno prizorom iz slavne Goethejeve pesnitve Čarovniški vajenec. Dokler se pohištvo in copate ustavijo, ko je treba, avtomobilsko podjetje izpolnjuje obljubo, seveda pa je jasno, da je glavni cilj izdelave samovozečih copat pravzaprav namenjen promociji tehnologije za polavtonomno vožnjo in avtomobile, ki so z njo opremljeni.
Nič ne de. Četudi so zadaj oglaševalski nameni, bi vsaj v našem gospodinjstvu takšne copate prišle še kako prav. Verjamemo, da tudi v marsikaterem drugem. Žal ta hip samovozečih copat ni mogoče kupiti. Gre pa za zamisel, ki si morda zasluži še kaj pozornosti.
