Obeti, da bo po več kot 50 letih človek ponovno stopil na Luno, so dobri. Nasa namerava namreč s programom Artemis, ki je bil vzpostavljen leta 2017, najprej poslati astronavte proti Luni, nato pa še na njeno površje. Artemis II je tako prva človeška odprava onkraj Zemljine orbite po desetletjih, prvič po misijah Apolla v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V okviru misije se bodo štirje astronavti, to so poveljnik Reid Wiseman, pilot Victor Glover, vesoljska specialistka Christina Koch in še en vesoljski specialist Jeremy Hansen iz Kanadske vesoljske agencije, ki je tudi prvi neameriški astronavt, ki bo zapustil Zemljino orbito, podali na desetdnevno potovanje okoli oddaljene strani Lune in nazaj na Zemljo. S tem bodo utrli pot za prihodnji pristanek na Luni ter za vzpostavitev trajne prisotnosti na Luni in okoli nje, to je postajo Gateway, kar bo služilo kot priprava za prihodnje odprave na Mars in globlje v vesolje.
Težave z izstrelitvijo
Nasa je sprva določila datum za izstrelitev odprave Artemis II za 6. marec, potem ko so uspešno opravili mokro generalko, to je ključni test pred izstrelitvijo, pri katerem se raketa napolni z gorivom in pelje skozi odštevalno zaporedje. Toda že čez 24 ur so izstrelitev preložili na začetek aprila, in sicer zaradi odkrite napake. Preložena je bila že morebitna februarska izstrelitev, potem ko je bila mokra generalka prekinjena zaradi puščanja vodikovega raketnega goriva iz umbilikalnega sistema, ki povezuje izstrelitveni stolp z raketo in deluje kot popkovina, ki raketi dovaja vse potrebno za življenje do trenutka izstrelitve. Pogoj za izstrelitev pa ni le brezhibno tehnično delovanje celotnega sistema, pri Nasi morajo še počakati, da Luna doseže pravi del svoje orbite, zato so izstrelitvena okna časovno omejena. Ta so na začetku vsakega meseca približno teden dni, zato so naslednji možni datumi 1., 3., 4., 5. in 6. april.
Astronavti bodo svojo pot začeli z Nasino supertežko nosilno raketo za izstrelitev na Luno, to je 98 metrov visok sistem za izstrelitev Space Launch System ali SLS. Gre za doslej najmočnejšo raketo, ki je zasnovana za raziskovanje globokega vesolja. Raketa je tako visoko zmogljiva in prilagodljiva, da omogoča neposredne polete na Luno, obenem pa predstavlja temelj za dolgoročno prisotnost na Luni in prihodnje raziskovanje Marsa. Za zdaj je v vesolje poletela le enkrat, in sicer za misijo Artemis I novembra 2022, a takrat brez ljudi na krovu.
Posadka odprave Artemis II bo pripeta v kapsulo Orion, ki je na vrhu rakete. Notranjost njihovega vesoljskega plovila je velika približno kot minibus in tam bodo štirje astronavti živeli, jedli, delali in spali. Prvi dan svojega potovanja bodo preživeli v orbiti okoli Zemlje, nato pa se bodo, če bodo vsi sistemi delovali pravilno, odpravili proti Luni. Potovanje bo trajalo približno štiri dni, posadka pa bo potovala okoli oddaljene strani Lune, ki je z Zemlje nikoli ne vidimo. Pluli bodo na razdalji 6500–9500 kilometrov nad lunino površino in več ur namenili preučevanju in fotografiranju Lune. In kar je res fascinantno, med preletom bo posadka potovala dlje od Zemlje kot kdor koli prej.
Astronavti se bodo domov vračali štiri dni, misijo pa zaključili s pristankom v Tihem oceanu. Če bo odprava Artemis II uspešna, bo utrla pot naslednji, to pa je tudi pomembna razlika v primerjavi s programom Apollo, ko je bil cilj predvsem doseči Luno in se varno vrniti na Zemljo. Poudarek odprav Artemis, Nasa jih načrtuje pet, je na dolgoročni prisotnosti, znanstvenih raziskavah in razvoju infrastrukture za prihodnje misije.
Dvanajst ljudi na Luni
Prvi pristanek na Luni se je zgodil 20. julija 1969 v okviru ameriške vesoljske odprave Apollo 11. To je bil eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva in s tem se je vesoljska tekma med Ameriko in takratno Sovjetsko zvezo tudi končala. Amerika je med letoma 1969 in 1972 na Luno uspešno poslala še šest misij s človeško posadko, zadnja je bila Apollo 17. decembra 1972. Skupno je na Luno potovalo 24 astronavtov, toda vsakič sta na Luno stopila le dva, torej je na našem naravnem satelitu stalo 12 ljudi, vsi v okviru odprav Apollo. Rusi, Kitajci ali drugi narodi niso na Luno nikoli poslali ljudi.
Razlogi, da je od zadnje človeške odprave na Luno minilo več kot pol stoletja, ležijo predvsem v politiki in visokih stroških. Ko se je Amerika odločila, da na Luno pošlje človeka, je bila v hladni vojni s svojo največjo tekmico Sovjetsko zvezo, s katero sta tekmovali za geopolitično in tehnološko prevlado. Ko je bil cilj dosežen in je človek pristal na Luni, je tako politično navdušenje kot zanimanje javnosti za naslednje odprave upadlo, prav tako pa tudi finančna sredstva.
Poleti na Luno so namreč izjemno dragi, Nasa pa je svoje vire preusmerila v razvoj programa Space Shuttle in kasneje Mednarodne vesoljske postaje (ISS). Spremenile so se tudi prioritete vesoljskih raziskav, namesto raziskovanja globokega vesolja so se pri Nasi in drugod desetletja dolgo osredotočali na raziskave v Zemljini orbiti ter na robotske misije, kot so poleti na Mars.
Ambicije držav
Nasa načrtuje polet človeka na Luno do leta 2028, in sicer v okviru misije Artemis IV. Za marsikaterega poznavalca je to zelo ambiciozen načrt. Toda Amerika je pod pritiskom, kajti vse več držav ima ponovno ambicije, da bi poslale ljudi na Luno, predvsem njena največja gospodarska tekmica Kitajska. Ta gradi lastno plovilo in si močno prizadeva za pristanek na Luni do leta 2030. Obe državi načrtujeta pristanek na južnem polu Lune in se tako potegujeta za najboljša mesta za gradnjo svojih lunarnih oporišč.
Kitajska je tudi ena redkih držav, ki je do zdaj izvedla mehke pristanke in znanstvene misije na Luni. Spomnimo le na uspešne programe Kitajske vesoljske agencije (CNSA) Chang'e, ki so dosegli zgodovinske uspehe. Leta 2019 je namreč Kitajska kot prva država uspešno pristala na temni, nevidni strani Lune in ponovno leta 2024. Odprava Chang'e 6 je bila prva, ki je uspešno prinesla na Zemljo vzorce s temne strani Lune, ki nam bodo pomagali razumeti nastanek našega osončja.
Ambicije ima še vedno Rusija, njen cilj je zgraditev manjšega oporišča na Luni med letoma 2030 in 2035. Zanimivo, da čeprav je Sovjetska zveza poslala prvega človeka v vesolje, to je Jurija Gagarina 12. aprila 1961, pa kljub temu da je razvijala programe za pošiljanje ljudi na Luno, nikoli ni dosegla pristanka s posadko, njeni poskusi so propadli že v fazah razvoja raket in letalnih sistemov. Prav tako je vse močnejši akter v vesolju Indija, ki si je po uspešnem pristanku sonde Chandrayaan 3 blizu južnega pola Lune avgusta 2023 zadala cilj, da do približno leta 2040 pošlje astronavte na Luno.
