Na robu Ščavniške doline, v Stavešinskem Vrhu v Slovenskih goricah, stoji kmetija Veberič, nekdaj predvsem samooskrbna z nekaj glavami živine in njivami, kot marsikatera v povojnem času. Toda razvoj in spremembe so družino sčasoma pripeljale do preusmeritve v vinogradništvo in sadjarstvo, zadnja leta, ko je kmetijo prevzel Simon Veberič, pa sta s partnerico Suzano Simenčič stopila na povsem novo pot. Vinograd sta ohranila, toda na hektarju površin nasadila nasad orehov in kostanjev, pod hišo pa zasnovala aromatični zeliščni vrt v obliki metulja. Tam ustvarjata, preživljata skupne trenutke, snujeta ideje in kujeta načrte, predvsem pa izražata svojo kreativnost in ohranjata prvobitnost, ki vedno bolj izginja.
Orehi in kostanj
Da bosta kdaj kmetovala, Simon in Suzana nista razmišljala. Suzana je ekonomistka, Simon biolog, ki je po študiju v Ljubljani delal za več farmacevtskih korporacij. Toda potem ga je nekega dne poklicna pot pripeljala nazaj v rojstne kraje, življenje pa vrnilo na domačo kmetijo.
»Veliko časa sva preživljala v naravi, na pohodih, na supu in kajaku. Ker sem učiteljica vožnje s supom, sem takrat vodila tečaje in izlete na supih. Sploh nisva imela želje, da bi bila doma,« je iskreno spregovorila Suzana.
Toda počasi, brez velikih načrtov, se je pred njima začela odpirati nova pot, zanimanje za rastline in vzgojo domače zelenjave pa odpiralo nova in nova vprašanja, ki so vodila do zeliščnega vrta, ki sta ga poimenovala Alchemia Pannonica.
»Vinogradništvo je zgodba mojih staršev, vanj sta veliko vložila in še vedno vlagata. To znamo dobro početi in že leta oddajamo grozdje Radgonskim goricam, s katerimi imamo dolgoročno pogodbo. Vse to so razlogi, da s Suzano nadaljujeva tradicijo vinogradništva. Na drugi strani pa sva orehe in kostanj nasadila, ker sva iskala nekaj zanimivega in nestandardnega, nekaj, kar ne vzame preveč časa za delo na tako majhnih površinah, ki so bile na voljo. Po nasvetu brata, ki je zaposlen na Biotehniški fakulteti, se nama je zdelo smiselno, da poskusiva z orehi in kostanji. Dokler ne bodo v polni rodnosti, in to je še nekaj let, imava čas, da dodelava ideje, kaj z njimi,« je povedal Simon.
Od sladkega krompirja do zelišč
Je pa zato v polnem delovanju njun zeliščni vrt, zgodba katerega se je začela z desetimi sadikami sladkega krompirja in dvema sadikama lufe, to je bučki podobna rastlina. »Rada jeva sladki krompir, in ker včasih ni bil tako dostopen, sva se odločila, da ga sama vzgojiva. Potem se je odvijalo dalje, ker če lahko sama vzgojiva krompir, lahko še kaj, sva si rekla,« je dejal Simon. Suzana je začela vse bolj uporabljati tudi eterična olja in se izobraževati v aromaterapiji, kupovala sta knjige o zeliščih, Simon se je navdušil nad destilacijo. Vsak s svoje strani sta začela prihajati skupaj.
»Kot vakuum naju je vleklo v zeliščarstvo,« je odvrnila Suzana. »Začela sva obiskovati zeliščne vrtove, različne dogodke na temo zeliščarstva, nato sva kupila destilator in ugotovila, da potrebujeva tudi material za destilacijo. Tako sva začela vzgajati aromatične rastline.«
In teh je bilo sprva na njunem vrtu tudi 90 različnih vrst in sort. Zdaj jih imata pol manj in predvsem tiste, ki uspevajo na panonski zemlji, zato v veliki meri mediteranskih aromatičnih rastlin v njunem vrtu ni. So pa zato različne mete, ognjič, rman, dišeča pelargonija, sveta bazilika, rimska kamilica in prava kamilica, trajni šetraj, muškatna kadulja, škrlatna monarda, ognjič, plavica, materina dušica, melisa in druge.
»Arome in vonjave so bile tisto, kar naju je pritegnilo, zato je bilo najino edino merilo, katere rastline želiva vzgajati, da so te aromatične in jih je mogoče destilirati. Imela sva zeliščarsko knjigo in naredila seznam rastlin, kaj je mogoče destilirati, hodila po vrtovih pri nas in v tujini ter vonjala rastline. Tiste, ki so nama prijetno dišale in so bile lepo videti, sva nasadila. Na začetku je bilo vse poskusno, kajti ko imaš enkrat svoj destilator, bi destiliral čisto vse, kar je zelenega, toda sčasoma se naučiš, da vsega pač ne moreš.«
Suzana in Simon se v svojem delu prav dobro dopolnjujeta. Simon destilira rastline, Suzana je aromaterapevtka in tista, ki stopa iz okvirov. Ko prinese domov kakšno eksotično rastlino, kot je na primer pačuli, Simon s svojo realnostjo in znanjem biologije presodi, ali ima ta dejansko potencial, da uspe. »Če se pošalim, malce pazim, da ne zaživi čisto vsaka ideja,« je smeje pripomnil.
Po petih letih, odkar vrt uradno deluje, ponujata različne aromatične mešanice čajev z zabavnimi imeni in v domačem narečju. Za fejst dober den, za žensko dušo, dihaj z menoj in nah si daj (oddahni si). Ni ga večera, da ga ne bi pila tudi sama, in vsakič je na njuni mizi druga mešanica.
Hidrolati in avtentičnost
Še bolj pa si želita posvetiti pridelavi aromatičnih rastlin za destilacijo, hidrolatom in eteričnim oljem, jih ponuditi kot samostojne izdelke ali z njimi oskrbovati druge izdelovalce kozmetike. Kakih deset različnih hidrolatov ponujata, od svete bazilike, dišeče pelargonije, ožepka do citronske mete in drugih. V njuni ponudbi je mazilo sladkega pelina pa čarobni posip za okrasitev sladic ali toplih napitkov, v katerem so lističi vrtnice, ameriškega slamnika, ognjiča, plavice, škrlatne monarde in muškatne kadulje. »Ideja je, da je čim bolj pisano in privlačno. In da je vse to mogoče pojesti,« sta dejala.
Vse bolj se osredotočata tudi na storitveno dejavnost, organizirata izobraževalne dogodke, svetovanja iz aromaterapije in obiske njunega zeliščnega vrta, kjer obiskovalci spoznavajo zelišča.
»Danes je pomembno, da ljudje poznajo zgodbo, ki je zadaj. Pristna lokalna ali regionalna zgodba daje dodano vrednost. Kajti pridelava zelišč, ko gre za veliko potrošnjo, je prava industrija, zato ljudje toliko bolj cenijo najino zgodbo. Mali zeliščarji lahko konkuriramo le z zgodbo, s pristnostjo in avtentičnostjo. Tudi zato krepiva storitveni del, saj želiva ponuditi ljudem neposredno izkušnjo na vrtu,« je povedal Simon Veberič.
Narava in rastline pa povezujejo tudi njiju. V zadnjih petih letih sta šla skozi močan proces učenja, priznavata. »Vrt je živi laboratorij in za takega sva ga vzela. Vsakič se poskušava spomniti, zakaj sva to začela. To je iz potrebe, da človek nekaj fizično počne. Še vedno hodim v službo in večino časa preživim na sestankih in pred računalnikom. V nekem trenutku sem ugotovil, da človek potrebuje nekaj prvinskega in delo na vrtu, sploh če je to aromatični vrt, je res izpolnjujoče. Ko končam delavnik, sem eno uro na vrtu, kjer nekaj ciljnega počnem, vidim sadove svojega dela in to je nekaj nadvse blagodejnega,« je dejal Simon.
»Ta vrt naju uči tudi o sprejemanju, kajti ne izide se vedno, kot bi si želela. Včasih je preveč dežja, včasih preveč voluharjev … Toda ponuja nama neko prvinskost in lepo je videti, ko nama uspe, ko vzgojiva rastlino iz semena ter jo na koncu zapakirava v izdelek,« je dodala še Suzana.
