Ni tako malo vrhunskih športnikov, ki svojo prepoznavnost, vpliv, povezave in tudi finančno moč izrabijo za to, da za družbo naredijo kaj dobrega, pozitivnega. Bodisi prek kakšnih fundacij, ki financirajo različne projekte predvsem za najmlajše, ki si lahko privoščijo bistveno manj od večine svojih vrstnikov, bodisi s financami pomagajo revnemu okolju, v katerem so odrasli. Načinov je veliko, eden najbolj družbeno aktivnih vrhunskih športnikov v zadnjih letih pa je zagotovo tudi norveški nogometaš, reprezentant in član italijanskega prvoligaša Genoa Morten Thorsby, ki je izjemno aktiven na naravovarstvenem področju.
Italija kot prelomnica
Thorsbyjeva nogometna pot se je začela povsem klasično. Rojen leta 1996 v Oslu je odraščal v urejenem, socialno ozaveščenem okolju, kjer razprave o družbi, politiki in naravi niso bile nič nenavadnega. Nogometno se je oblikoval pri Stabæku, enem bolj znanih norveških klubov za razvoj mladih igralcev, in že zelo zgodaj pokazal zrelost, ki je presegala njegovo starost. Selitev na Nizozemsko k Heerenveenu mu je odprla vrata v mednarodni nogomet in mu hkrati ponudila prostor za osebno rast zunaj igrišča.
Prav v tem obdobju se je začelo tudi njegovo resnejše zanimanje za okoljska vprašanja, ki jim je namenil skorajda ves svoj prosti čas, pri čemer je postajal tako zaskrbljen, da je celo resno razmišljal o tem, da bi opustil nogometno kariero ter svoj čas in energijo posvetil podnebnim ukrepom. »Bil sem razpet, saj vem, da je življenje nogometaša že samo po sebi nevzdržno. Ko sem poleg tega na začetku kariere o težavah okolja govoril s svojimi soigralci in drugimi ljudmi iz nogometa, sem naletel na gluha ušesa, na neki način sem izpadel čudak. Zato sem zelo resno razmišljal o koncu kariere – biti poklicni športnik, nogometaš, je pač zelo zaseben projekt, je egoistično. Spraševal sem se, ali je to res pravi način, da izkoristim svoj čas. Ali s tem sploh lahko kaj vrnem okolju?« je povedal in dodal, da je nato vseeno spoznal, da lahko tudi svoj položaj poklicnega nogometaša izkoristi za širjenje zavedanja o podnebni krizi. »Po premisleku in s pomočjo družine mi je postalo povsem jasno, da boljši ko bom kot nogometaš, več pozornosti bom lahko usmeril na to vprašanje,« je povedal. Pozneje je večkrat poudaril, da ga ni zanimal aktivizem kot tak, temveč razumevanje. Razumevanje tega, kako delujejo sistemi, ki oblikujejo sodobni svet, in zakaj podnebne spremembe niso oddaljena nevarnost, temveč neposredna posledica človeškega ravnanja že tu in zdaj.
A prelomnico v njegovi javni podobi je pomenil šele njegov prestop v Italijo, najprej k Sampdorii (od tam se je podal tudi v Nemčijo k Union Berlinu, danes pa igra za Sampdoriinega mestnega tekmeca Genoo). Serie A je pač liga z močno tradicijo, strastnimi navijači in ogromno medijsko pozornostjo, prav tam pa je Thorsby naredil potezo, ki je odmevala prek športnih sfer. Na začetku sezone 2021/22 je namreč Norvežan, ki je pred tem v klubu nazadnje nosil dres s številko 18, v reprezentanci pa 22, izbral dres s številko 2, enakega ima zdaj tudi v norveški izbrani vrsti. S tem je želel opozoriti na cilj, da segrevanje našega planeta v prihodnjih letih ustavimo pod omenjeno številko v stopinjah Celzija. Da, res je, cilj, vsaj govorijo nam tako, je bolj optimističen in se ustavi pri 1,5 stopinje, a v športu te številke pač ni mogoče nositi, zato je izbral njej najbližjo (številko 1 po nepisanem pravilu nosijo vratarji). »Pred začetkom vsake sezone imamo igralci možnost izbrati številko, jasno, v dogovoru s soigralci. Tako sem razmišljal, kaj bi lahko po tej plati storil, ko sem zagledal dres s številko 2. Jasno, raje bi izbral številko 1,5, a to pač ni bilo mogoče. Zato vztrajam pri tej številki, pri čemer se seveda zavedam, da menjava številke na dresu sama po sebi ne prinese ničesar, ko razložim pomen vsega skupaj, pa vseeno upam, da se bo kdo zamislil in se bo zavedanje pri ljudeh dvignilo,« je takrat povedal na podkastu BroPod. »Nogomet ima neverjetno moč. Ne samo zato, ker ga spremlja toliko ljudi, ampak ker igralci – če hočemo ali ne – postajamo referenčne točke. Če že imam mikrofon, potem ga želim uporabiti za nekaj, kar presega rezultat ene tekme.«
Opaža spremembe na bolje
Iz te filozofije se je razvila tudi fundacija We Play Green (v prevodu Mi igramo zeleno), ki jo je Thorsby ustanovil z namenom povezovanja nogometa in trajnostnega razmišljanja. Fundacija deluje kot platforma, ki želi klubom, ligam in igralcem pomagati razumeti njihov okoljski odtis ter jih spodbuditi k postopnim, a konkretnim spremembam. Ne gre za idealizem brez stika z realnostjo, temveč za iskanje ravnotežja med profesionalnim športom in odgovornostjo do okolja. Thorsby se pri tem ne izogiba neprijetnim vprašanjem. Odkrito priznava, da je nogomet del problema zaradi potovanj, infrastrukture, množičnih dogodkov in globalne logistike, ter prav zato meni, da mora biti tudi del rešitve. »Če industrija, ki ima tak vpliv na kulturo in obnašanje ljudi, ne prevzame odgovornosti – kdo pa jo bo?« se sprašuje nogometaš, ki tudi v zasebnem življenju skuša živeti v skladu s tem, kar zagovarja. Pogosto se vozi s kolesom, izogiba se nepotrebnim letalskim poletom in na tak način potuje le takrat, ko njegov klub ali reprezentanca gostuje kje zares daleč, zavestno omejuje potrošnjo …
Najbolj ga pri tem veseli, da opaža vse več sprememb na bolje, saj so ga ljudje pripravljeni poslušati in so mu odprta vrata, ki so bila prej zaprta. Opaža, da za okolje ni več vseeno ne navijačem ne igralcem, zaradi vsega tega pa ni vseeno niti klubom. »Verjetno danes ni igralca, ki bi igral za rasističen klub, in prepričan sem, da bo kmalu podobno glede igranja za klub, ki mu je vseeno za okolje. Tudi zato mislim, da sem se odločil prav in da imajo moja dejanja vsaj malce pozitivnega vpliva. Rešitve za okolje moramo poiskati vsi skupaj ne glede na državne meje, razlike v kulturi, religiji. Nogomet je tisti, ki lahko premosti vse te ovire,« je še povedal Thorsby.
