Strokovnjaki za športno medicino so za ta pojav skovali termin »aktivni lenuh« (active couch potato): z njim opisujejo posameznike, ki sicer upoštevajo smernice o telesni dejavnosti, vendar 10 do 12 ur dnevno preživijo skoraj povsem brez gibanja.
Takšen življenjski slog ustvarja fiziološki paradoks: vadba sicer krepi srce in mišice, vendar dolga obdobja mirovanja sprožijo nekakšno »metabolično hibernacijo«, ki nevtralizira pridobljene koristi in pospešuje tiha vnetna stanja v telesu.
Eden ključnih mehanizmov, ki jih sedenje onemogoči, je delovanje encima lipoproteinska lipaza (LPL), ki je bistven za presnovo maščob. Ta se aktivira skoraj izključno s krčenjem mišic, že po nekaj urah sedenja pa njegova aktivnost drastično upade, kar vodi v kopičenje trigliceridov in slabega holesterola.
Poleg tega mišice delujejo kot endokrini organ, ki med gibanjem sprošča miokine s protivnetnim delovanjem. Dolgotrajno sedenje ta tok prekine in spodbudi sproščanje provnetnih citokinov, ki poškodujejo ožilje ter pospešujejo staranje celic – ne glede na to, kako intenzivno ste telovadili zjutraj ali zvečer.
Bolje več kratkih aktivnosti kot ena naporna
Študije kažejo, da se občutljivost za inzulin zmanjša, če mišice niso redno aktivne ves dan, kar vodi v višje glikemične skoke po obrokih tudi pri športno aktivnih osebah. Stabilno raven sladkorja v krvi, ki je ključna za zaščito DNK in preprečevanje sladkorne bolezni tipa 2, bolj zagotavljajo kratke, a pogoste aktivnosti namesto ene same naporne športne seanse.
Strokovnjaki kot rešitev ponujajo gibanje, ki ni nujno povezano s športom, recimo hojo po stopnicah, pospravljanje ali opravljanje telefonskih klicev stoje. Za ohranitev dolgoživosti je ključno uvesti strategijo »kratkih aktivnosti«, pri čemer sedenje vsakih 30 minut prekinemo z dvema minutama hoje ali raztegovanja, navajajo na italijanskem portalu My personal trainer.
