Dolgo je veljalo prepričanje, da sta krvna obtoka matere in ploda med nosečnostjo strogo ločena, posteljica pa naj bi delovala kot neprepustna pregrada. Moderna znanost je to tezo ovrgla. Po poročanju časnika The New York Times so odkrili, da posteljica selektivno prepušča dvosmerno menjavo celic. Pri pojavu, poimenovanem fetomaternalni mikrohimerizem (ime izvira iz grške mitologije o Himeri, bitju, sestavljenem iz več različnih živali), celice ploda prehajajo v materin krvni obtok, potujejo po njenem telesu in se ugnezdijo v njenih organih: v srcu, pljučih, ledvicah, jetrih in celo v možganih. Zanimivo je predvsem to, da ne gre za začasen pojav.
»Biološki komplet za popravilo«
Drobne celice pa niso le slepi potniki, temveč aktivno sodelujejo pri ohranjanju materinega zdravja. Ker gre v veliki meri za matične celice (celice, ki se še niso specializirale), se lahko prilagodijo okolju, v katerem so. Če mati zboli ali utrpi poškodbo organa – na primer po srčnem infarktu –, te celice pripotujejo na mesto poškodbe in se preobrazijo v delujoče tkivo, da bi pomagale pri celjenju. Zaradi te lastnosti so jih znanstveniki poimenovali »biološki komplet za popravilo«. Prav tako raziskave nakazujejo, da lahko večja prisotnost teh celic mater ščiti pred določenimi boleznimi, znižuje pa tudi tveganje nastanka raka dojk.
Skriti vpliv na imunski sistem
Zgodba o mikrohimerizmu pa postane še bolj zapletena in neverjetna, ko preučimo njegov vpliv na materin imunski sistem. Imunski sistem je po svoji naravi strog vratar – njegova glavna naloga je, da hitro prepozna in uniči vse tuje celice (bakterije, viruse ali celo presajene organe). Kako to, da materino telo tolerira in celo za vedno sprejme otrokove celice, ki vsebujejo polovico tujega (očetovega) genetskega materiala?
Znanstveniki ugotavljajo, da te plodove celice niso le pasivni opazovalci, temveč aktivno komunicirajo z materinim imunskim sistemom in ga »učijo« tolerance. Proces ima dolgoročne posledice za materino zdravje in deluje kot dvorezen meč.
Zaveznik v boju proti raku in okužbam
Na eni strani plodove celice delujejo kot napreden varnostni in nadzorni sistem. Znanstveniki verjamejo, da lahko te celice materinemu imunskemu sistemu pomagajo pri prepoznavanju in uničevanju nevarnih mutacij. To delno pojasnjuje, zakaj imajo ženske, ki so rodile, statistično nižje tveganje določenih vrst raka, na primer raka dojke. Otrokove celice v materinem telesu lahko delujejo kot dodatni »imunski stražarji«, ki hitreje opazijo rakave spremembe in pomagajo telesu, da se odzove, še preden se bolezen razvije. Prav tako raziskave kažejo, da lahko te celice izboljšajo obrambo materinega telesa pred nekaterimi okužbami.
Razlaga za avtoimunske bolezni pri ženskah?
Vendar pa ima tesen celični preplet tudi svojo temnejšo plat in predstavlja eno največjih odkritij v sodobni imunologiji. Znanstveniki verjamejo, da bi lahko mikrohimerizem pojasnil staro medicinsko uganko: zakaj so avtoimunske bolezni (ko imunski sistem pomotoma napade lastno telo) toliko pogostejše pri ženskah kot pri moških?
V nekaterih primerih lahko otrokove celice, ki desetletja mirno bivajo v materinem tkivu, sprožijo zmedo. Materino telo jih lahko zaradi stresa, okužbe ali staranja nenadoma prepozna kot vsiljivce in sproži imunski napad. »Notranji spopad« se lahko odrazi v razvoju bolezni, kot so sistemska skleroza, revmatoidni artritis in vnetje ščitnice (hashimotov tiroiditis).
A narava je polna paradoksov: medtem ko lahko plodove celice nekatere avtoimunske bolezni sprožijo, lahko pri drugih boleznih simptome celo ublažijo. Mnoge ženske z revmatoidnim artritisom na primer poročajo o izrazitem izboljšanju stanja prav med nosečnostjo, ko se raven plodovih celic in imunotolerance v njihovem telesu močno poveča.
Fascinantna interakcija dokazuje, da materinstvo ne spremeni le življenjskega sloga, temveč trajno in globoko reprogramira tudi obrambni mehanizem telesa: plod in mati ne sobivata le v času nosečnosti, temveč si »podarita« celice, ki njuno zdravje krojijo do konca življenja.
Smo kompleksen ekosistem in ne izolirana biološka bitja
Znanstveniki po vsem svetu pri ženskah odkrivajo sledi fascinantnega prepleta desetletja kasneje, ko so otroci že sami odrasli. Tako je leta 1996 genetičarka dr. Diana Bianchi iz medicinskega centra Tufts v materini krvi našla moške plodove celice (zaradi kromosoma Y jih je pri materah lažje locirati) osupljivih 27 let po sinovem porodu.
Ena največjih avtoritet na tem področju, na katero se sklicuje tudi The New York Times, je dr. J. Lee Nelson iz raziskovalnega centra Fred Hutchinson Cancer Research Center v Seattlu. Njena ekipa je pri poskusih dokazala, da te celice v srcu začnejo opravljati njegovo funkcijo. »V poskusih smo opazili, da se plodove celice, ki dosežejo srce, razvijejo v pravo srčno tkivo. Dobesedno postanejo utripajoče celice materinega srca,« pojasnjuje dr. Nelsonova.
Zaradi teh neverjetnih odkritij, ki kažejo na to, da smo prepleteni z DNK svojih otrok (in obrnjeno, saj tudi mati predaja svoje celice otroku), dr. Nelsonova dodaja čudovito misel: »Na posameznika bi morali vse bolj gledati kot na kompleksen ekosistem, in ne le kot na izolirano biološko bitje.«
Naslednjič, ko boste pogledali svojega otroka ali pa morda pomislili na svojo mamo, se spomnite, da vas ne povezujejo zgolj spomini, ljubezen in vzgoja. Delček vaših najdražjih dobesedno pomaga utripati vašemu srcu. Kot radi rečejo znanstveniki: v najčistejšem biološkem smislu ste zgrajeni iz ljudi, ki vas ljubijo.
