Grozdje je botanični čudež, ki je potoval skozi tisočletja, preživel propade imperijev in postal nepogrešljiv del naše prehrane ter kulture. Toda od kod sploh prihaja ta sladki sadež, kakšne skrivnosti skriva za svojo tanko kožico in kako ga lahko uporabimo zunaj vinskega soda?
Zgodovina grozdja se bere kot napet zgodovinski roman. Arheološke najdbe kažejo, da so divje trte ljudje obirali že v paleolitiku, načrtna vzgoja in udomačitev vinske trte (Vitis vinifera) pa segata približno 6000 do 8000 let v preteklost. Njena zibelka je na območju med Črnim in Kaspijskim morjem, v regiji Kavkaza – današnja Gruzija, Armenija in vzhodna Turčija.
Iz te zibelke se je znanje o vzgoji trte hitro širilo na jug v Mezopotamijo in stari Egipt. Faraoni so imeli svoje osebne vinograde, hieroglifi pa podrobno prikazujejo postopke pridelave. Pravo slavo je grozdje doživelo v antični Grčiji in kasneje v Rimu. Grki so častili Dioniza, boga vina in trte, Rimljani pa njegov ekvivalent Bakha. Rimski imperij je bil tisti, ki je s svojimi legijami in trgovskimi potmi vinsko trto ponesel v skoraj vse kotičke Evrope.
Idealna Slovenija
Naše ozemlje je bilo zaradi svoje geostrateške lege in ugodnega podnebja že zelo zgodaj prepoznano kot idealno za gojenje trte. Čeprav obstajajo dokazi, da so predrimska ljudstva, kot so Kelti in Iliri, že poznala divjo trto in morda celo primitivne oblike vina, so bili Rimljani tisti, ki so na naša tla prinesli napredne vinogradniške tehnike.
Ključni trenutek za naše kraje se je zgodil v 3. stoletju našega štetja, ko je rimski cesar Mark Avrelij Prob razveljavil starodavni edikt, ki je prepovedoval sajenje vinske trte zunaj Apeninskega polotoka. S tem je omogočil množično sajenje trte v provincah, vključno s Panonijo. Kraji okoli antičnega Ptuja (Poetovio) in Celja (Celeia) so postali pomembna vinogradniška središča.
Po padcu rimskega cesarstva je vinogradništvo nekoliko zamrlo, a so ga v srednjem veku oživili in ohranili samostani – predvsem cistercijani in kartuzijani. Menihi so skrbno izbirali lege in izboljševali sorte. V 19. stoletju pa je za pravo revolucijo, zlasti na Štajerskem, poskrbel nadvojvoda Janez, ki je v naše kraje prinesel nove, žlahtnejše sorte s poreklom iz Porenja in Francije ter tako postavil temelje sodobnemu slovenskemu vinogradništvu, ki je danes v svetovnem vrhu.
Lekarna v majhnih jagodah
Grozdje pa ni le sladka pregreha, temveč prava mala naravna lekarna. Ne glede na to, ali imate raje belo, ki je botanično gledano zeleno ali rumeno, ali rdeče, telesu zagotavljate pomembne hranilne snovi. Zelo priporočljiv je za zdravje srca in ožilja. Temno grozdje je izjemno bogato s polifenoli, med katerimi izstopa resveratrol. Ta močni antioksidant je predvsem v lupini rdečega in črnega grozdja. Raziskave kažejo, da resveratrol pomaga ščititi srce, zmanjšuje tveganje za nastanek krvnih strdkov, uravnava krvni tlak in znižuje raven slabega (LDL) holesterola. Grozdje je tudi odličen vir vitamina C in vitamina K, ki je ključen za zdravo strjevanje krvi in kosti. Vsebuje tudi vitamine skupine B, kalij in baker.
Dober je tudi kot podpora prebavi. Kljub temu da so jagode majhne, vsebujejo precejšnjo mero vlaknin in vode, kar pomaga pri urejeni prebavi in preprečevanju zaprtja. Grozdje pa je tudi prava hrana za možgane. Antioksidanti v grozdju namreč ščitijo celice pred oksidativnim stresom, nekatere študije pa nakazujejo, da redno uživanje grozdja in grozdnega soka izboljšuje spomin in kognitivne funkcije ter ščiti pred nevrodegenerativnimi boleznimi.
Kdo mora pri uživanju paziti?
Čeprav je grozdje izjemno zdravo, pa ni primerno za vsakogar v neomejenih količinah. Zlasti se ga morajo izogibati sladkorni bolniki, saj ima razmeroma visok glikemični indeks in vsebuje veliko naravnih sladkorjev (fruktoze in glukoze). Osebe s sladkorno boleznijo naj ga uživajo zmerno in v kombinaciji z beljakovinami ali maščobami, na primer z oreščki, da upočasnijo absorpcijo sladkorja v kri. Pazljivi pri uživanju morajo biti tudi ljudje s sindromom razdražljivega črevesja. Zaradi visoke vsebnosti fruktoze lahko večje količine grozdja pri občutljivih posameznikih povzročijo napihnjenost, pline in bolečine v trebuhu. Grozdje vsebuje veliko kalija. Ljudje z resnimi okvarami ledvic, ki kalija ne morejo učinkovito izločati iz telesa, morajo strogo nadzorovati njegov vnos.
Posebno opozorilo pa velja za lastnike živali: Kar je zdravo za ljudi, je lahko za naše štirinožne prijatelje usodno. Grozdje in rozine so za pse in mačke izjemno strupeni in lahko povzročijo hitro ter akutno odpoved ledvic. Niti ena sama jagoda ni varna!
Kulinarična simfonija
V Sloveniji večino pridelanega grozdja seveda predelamo v vino, a njegova kulinarična vrednost je veliko širša. Sveže namizno grozdje je odličen prigrizek, nepogrešljivo pa je na sirnih ploščah, saj se njegova sladkoba idealno poveže s slanostjo in pikantnostjo staranih sirov; odličen par sta grozdje in gorgonzola ali zreli pekorino. V kulinariki se grozdje pogosto uporablja v solatah. Na primer slavna waldorfska solata ne bi bila enaka brez njega. Fantastično pa se obnese tudi v toplotno obdelanih jedeh. Pečeno v pečici dobi globok, karameliziran okus in se odlično poda k svinjini, perutnini ali divjačini. Ne smemo pozabiti niti na rozine, ki bogatijo naše potice in zavitke, ter na osvežilen grozdni sok, ki ga lahko jeseni, ko je grozdja na pretek, naredimo tudi sami.
