Vsi bržkone poznamo trenutek, ko se sredi prepira – morda o neprimerni pripombi tašče ali čem podobnem – zgodi nekakšen premik. V vas nekaj klikne: srčni utrip se pospeši, dlani se preznojijo, v ušesih začutite utripanje. Čeprav del vas, tisti racionalni, opazovalec v ozadju uma, ve, da ne smete izreči strupene, zlobne pripombe, ki jo imate na koncu jezika, jo vseeno izrečete. In ko besede zapustijo vaša usta, takoj obžalujete. »Nisem mislil resno,« boste rekli kasneje. »Ne vem, kaj je šinilo vame.«
Toda znanost natančno ve, kaj se je zgodilo. To ni bila zgolj jeza in ni bil zgolj slab dan, pač pa ste doživeli nevrološki dogodek. V jeziku nevroznanosti bi rekli ugrabitev amigdale, v jeziku psihologije parov pa, da vas je »preplavilo«.
Stražar, ki ne spi
Da bi razumeli, zakaj se med prepirom obnašamo kot iracionalni otroci (ali pa kot ranjene živali), moramo pogledati evolucijsko zgradbo naših možganov. Poenostavljeno lahko rečemo, da imamo v glavi dva glavna igralca, ki se borita za nadzor.
Prvi je prefrontalni korteks. To je nekakšen direktor naših možganov, sedež logike, empatije, načrtovanja in samokontrole. To je tisti del, ki ve, da partner ni vaš sovražnik in da je kričanje neproduktivno.
Drugi igralec pa je limbični sistem, natančneje struktura v obliki mandlja, imenovana amigdala. To je naš evolucijski varnostni sistem. Amigdala je stražar, ki nenehno bedi nad okolico in išče nevarnosti. Njena naloga ni razmišljanje, pač pa preživetje. Je hitra, instinktivna in, kar je ključno, precej nenatančna. Daniel Goleman, avtor uspešnice Čustvena inteligenca, je leta 1995 populariziral izraz »ugrabitev amigdale«.
Proces poteka takole: ko vaši čuti zaznajo grožnjo, signal potuje v amigdalo milisekunde hitreje, kot potuje v razmišljujoči korteks. Če amigdala oceni, da je grožnja resna, sproži alarm. Sprosti se kaskada stresnih hormonov – adrenalina in kortizola. Telo se pripravi na boj ali beg.
Težava nastopi, ker amigdala ne loči dobro med fizično grožnjo in čustveno grožnjo, kot so primeri, ko partner zavije z očmi ali kritizira vašo vožnjo. Za vašo amigdalo je občutek, da ste neslišani ali nespoštovani, enako nevaren kot plenilec v džungli. V tistem trenutku dobesedno odklopi povezavo s prefrontalnim korteksom. Krvni obtok se preusmeri iz možganov v mišice. Vaš inteligenčni količnik v trenutku pade. Postanete biološko nezmožni empatije.
Fiziologija preplavljenosti
Dr. John Gottman, ki ga pogosto citirajo zaradi njegovega pionirskega dela z zakonci v tako imenovanem laboratoriju ljubezni, je ta fenomen poimenoval difuzna fiziološka vzburjenost ali preprosteje – preplavljenost.
Gottman je pare priklopil na biometrične senzorje in opazoval, kaj se dogaja med prepirom. Odkril je magično mejo: 100 udarcev na minuto.
Ko srčni utrip med sedenjem in prepirom preseže to hitrost (pri športnikih je ta meja lahko nižja), telo preide v stanje preplavljenosti. Zgodi se nekaj, čemur rečejo tunelski vid in tunelski sluh. Niste več sposobni zaznavati odtenkov v partnerjevem glasu. Vse slišite kot napad. Ker korteks ne deluje, nimate dostopa do novih rešitev. Zato v prepirih pogosto ponavljamo eno in isto stvar, glasneje in glasneje, kot pokvarjena plošča.
Poleg tega v stanju preplavljenosti naši možgani kategorizirajo ljudi binarno, na prijatelja ali sovražnika. Ker se borite za preživetje, partner v vaših očeh postane sovražnik. Vse lepe spomine in pozitivne lastnosti v tistem trenutku nevrološko blokirate. Spomnite se le vseh preteklih krivic.
Tu pa pridemo do ključne napake, ki jo delamo vsi. Ko vidimo, da je druga oseba razburjena, rečemo: »Daj, pomiri se, bodi razumen.« Toda biologije se ne da prelisičiti z voljo. Ko je telo enkrat preplavljeno s kortizolom in adrenalinom, potrebuje čas, da te kemikalije presnovi. Raziskave kažejo, da človeško telo potrebuje vsaj 20 minut, da se vrne v stanje homeostaze, kjer se prefrontalni korteks ponovno vklopi.
To pomeni, da je nadaljevanje prepira, ko je eden (ali oba) od udeležencev preplavljen, ne le nesmiselno, ampak škodljivo. Vse, kar boste rekli v tem stanju, bo verjetno poslabšalo situacijo. Ne zato, ker ste hudobni, ampak ker ste biološko kompromitirani.
Kaj torej storiti s to evolucijsko napako? Prvi korak je prepoznavanje fizičnih znakov. Preden začnete kričati, vam telo pošlje opozorila. Čeljust se napne. Dihanje postane plitvo. Želodec se stisne. Namesto da sledite impulzu amigdale, morate pritisniti na zavoro.
Čas je za premor. Morate se zamotiti. Brati revijo, iti na sprehod, zložiti perilo. Početi nekaj ritmičnega in dolgočasnega, da telesu sporočite, da ni več v nevarnosti. Potem bo malce lažje.
