V sobi za oživljanje v Italiji v Palermu se je čas ustavil za skoraj dve uri. Medtem ko je 19-letna Giada ležala na robu med življenjem in smrtjo, je ekipa dvanajstih zdravnikov in sester bila bitko z neizprosno statistiko. To je zgodba o vztrajnosti, tehnologiji in božičnem darilu, ki ga ni mogoče zaviti.
V medicini namreč obstaja nenapisano pravilo o času. Z vsako minuto, ko srce ne bije samo, možnosti za preživetje brez trajnih posledic eksponentno padajo. Ko reanimacija traja dlje kot pol ure, se upanje običajno umakne vdaji. Toda pred nekaj dnevi so v bolnišnici v Palermu pravila in statistika izgubili pomen.
Za 19-letnico se je vse začelo daleč stran od sredozemskega podnebja Sicilije. Potovanje v zasneženo Laponsko na Finskem naj bi bilo uresničitev sanj, pravljični uvod v praznični čas. Toda namesto spominov na severni sij je mladenka domov prinesla smrtonosnega sopotnika – virus gripe.
Kar se je zdelo kot običajno sezonsko obolenje, se je v telesu mlade Italijanke sprevrglo v katastrofalno reakcijo. Virus je napadel srčno mišico, kar je sprožilo fulminantni miokarditis – redko, a izjemno agresivno vnetje, ki delovanje srca lahko popolnoma ohromi v nekaj urah.
Boj za utrip
Ko je Giada prispela na urgenco v Palermu, je bilo njeno stanje kritično. Bila je v komi, njene vitalne funkcije so strmoglavljale. Njeno srce, izčrpano od virusnega napada, se je ustavilo.
V tistem trenutku se je začel maraton, ki ga dr. Vincenzo Mazzarese, vodja oddelka za anesteziologijo in reanimacijo, ne bo nikoli pozabil. Običajna reanimacija je fizično izčrpavajoča in psihično naporna. Traja deset, morda dvajset minut. Pri Giadi je trajala uro in sedeminštirideset minut.
To je čas, v katerem lahko pogledate celovečerni film. Čas, potreben za polet iz Rima v London. Za medicinsko osebje v Palermu pa je to pomenilo 107 minut neprekinjenega, ritmičnega pritiskanja na prsni koš, menjavanja osebja in boja proti obupu.
»Okoli nje nas je bilo dvanajst,« je v pogovoru z novinarji dejal dr. Mazzarese. Njegove besede so povzeli številni italijanski in evropski mediji. Vzdušje v sobi je bilo naelektreno, mešanica adrenalina in strahu. Medtem ko je dvanajst parov rok izmenično vzdrževalo pretok krvi po njenem telesu, je v pripravljenosti čakalo še deset drugih sodelavcev. Kot dobro naoljen stroj so nadzorovali monitorje, pripravljali zdravila in čakali, da zamenjajo utrujene kolege. Vsak trenutek premora bi lahko pomenil možgansko smrt.
Tehnologija, ki kupuje čas
Ključni trenutek preobrata ni bil samo v človeški vztrajnosti, temveč v tehnologiji, ki jo je bolnišnica pridobila šele pred letom dni. Ko je postalo jasno, da srce ne bo zmoglo samo, so zdravniki sprejeli tvegano odločitev – uporabo ECMO (ekstrakorporealna membranska oksigenacija).
Gre za napravo, ki deluje kot umetna pljuča in srce. Krvni obtok preusmeri iz telesa, kri obogati s kisikom in jo vrne v sistem, s čimer omogoči poškodovanemu srcu in pljučem nujno potreben počitek. Namestitev ECMO, medtem ko pacientu masirajo srce, je tehnično izjemno zahteven poseg, ki zahteva kirurško natančnost sredi kaosa oživljanja.
Ekipi je uspelo. Naprava je prevzela delovanje srca, kar je zdravnikom omogočilo, da so stabilizirali 19-letnico.
»Srce je bilo tik pred tem, da popolnoma odpove,« je priznal dr. Mazzarese. »Morali smo verjeti in nadaljevati. Bilo je na robu mogočega.«
Vrnitev v življenje
Zdaj je soba za reanimacijo v Palermu ponovno zgolj del bolnišničnega vsakdana, toda za Giadino družino je svet videti povsem drugače. Mladenka je zapustila bolnišnico in se vrnila domov.
Medicinski izraz za njeno preživetje je kombinacija hitre diagnostike, učinkovitega oživljanja in napredne tehnologije. Za njene starše in celo za izkušene zdravnike pa obstaja preprostejša beseda – čudež.
»Počuti se bolje, veliko bolje,« je za italijanske medije s solzami v očeh povedal njen oče. Po drami na Laponskem in bitki v Palermu je letošnji božič za to italijansko družino postal praznik druge priložnosti.
