Prizor je znan mnogim skrbnikom, ki si dom delijo s starajočim se mačjim sopotnikom. Sredi noči se zasliši predirljivo mijavkanje, ki ne išče hrane ali izhoda, temveč zgolj odmeva v praznino. Nekoč graciozna žival negibno strmi v kot sobe ali pa nenadoma pozabi pot do mačjega stranišča, ki ga uporablja že desetletje.
Dolgo smo te vedenjske spremembe odpravljali z zamahom roke in preprosto diagnozo – starost. Morda smo pomislili na trmo ali mačjo muhavost. Toda nova znanstvena spoznanja razkrivajo, da se za temi spremembami skriva nekaj veliko bolj srhljivega in hkrati znanstveno fascinantnega. Naši štirinožni prijatelji se res starajo, normalno, toda mnogi med njimi drsijo v temo, ki je biološko skoraj neločljiva od človeške alzheimerjeve bolezni.
Prelomna študija, ki so jo vodili raziskovalci z Univerze v Edinburgu v sodelovanju z britanskim inštitutom za raziskave demence in Univerzo v Kaliforniji, je nedavno v reviji European Journal of Neuroscience objavila izsledke, ki bi lahko spremenili tok raziskav nevrodegenerativnih bolezni. Izkazalo se je namreč, da mačji možgani ne propadajo naključno. Uničuje jih isti toksični mehanizem, ki ljudem krade spomine, osebnost in nazadnje samega sebe.
Naravni model
Desetletja je znanost v boju proti alzheimerjevi bolezni tavala v nekakšni slepi ulici, deloma zaradi orodij, ki jih je uporabljala. Raziskovalci so se zanašali na miši. Ker glodalci v naravi ne razvijejo alzheimerjeve bolezni, so jih morali znanstveniki gensko spremeniti, da so umetno proizvajali bolezenske znake. Čeprav so ti modeli prinesli določena spoznanja, so bili vedno samo približek – umetna simulacija kompleksne bolezni.
Mačke pa so drugačne. So edinstven naravni fenomen. Zaradi napredka v veterinarski medicini in boljše prehrane mačke danes živijo dlje kot kdaj prej, s tem pa so, tako kot ljudje, postale dovzetne za bolezni staranja. Po podatkih portala SciTechDaily kaže kar polovica mačk, starejših od 15 let, znake kognitivnega upada.
Škotska študija je potrdila, da mačji možgani spontano razvijejo ključne patološke znake alzheimerjeve bolezni: kopičenje beta-amiloidnih plakov. Te lepljive grude toksičnih beljakovin se nalagajo med živčnimi celicami in motijo komunikacijo. Vendar je to le začetek odkritja.
Ko čistilci postanejo uničevalci
Najbolj vznemirljiv del raziskave se skriva v opazovanju mikroskopske drame, ki se odvija v mačjih možganih. Znanstveniki so uporabili napredno konfokalno mikroskopijo, da bi pokukali globoko v nevronske mreže.
Odkrili so, da se beta-amiloidni plaki ne nalagajo naključno, temveč ciljajo sinapse – ključne stične točke, kjer se informacije prenašajo z enega nevrona na drugega. Še bolj presenetljiv pa je bil odziv imunskega sistema možganov.
V zdravih možganih imamo celice, imenovane mikroglija in astrociti. Lahko si jih predstavljamo kot vrtnarje ali hišnike centralnega živčnega sistema. Med razvojem možganov ti vrtnarji opravljajo proces, imenovan sinaptično obrezovanje – odstranjujejo šibke ali nepotrebne povezave, da bi pomembne delovale bolje.
Pri mačkah z demenco pa se ti vrtnarji spremenijo v uničevalce. Študija je pokazala, da prisotnost toksičnih plakov sproži agresiven odziv: mikroglije in astrociti začnejo dobesedno žreti sinapse. Namesto da bi vzdrževali red, začnejo uničevati komunikacijske poti, ki so nujne za spomin in orientacijo. Raziskovalci so na tridimenzionalnih posnetkih jasno videli ostanke sinaps znotraj teh celic. To potrjuje, da ne gre za pasiven propad zaradi starosti, temveč za aktiven, patološki proces uničenja.
Most med vrstama
Zakaj je to pomembno za nas? Človeški in mačji genom si delita presenetljivo veliko podobnosti, zgradba naših možganov pa je v določenih vidikih bolj primerljiva, kot smo si pripravljeni priznati.
Odkritje, da mačke naravno doživljajo enako celično katastrofo kot ljudje z alzheimerjevo boleznijo, odpira popolnoma nova vrata. Če lahko razumemo, zakaj se mačji imunski sistem obrne proti lastnim možganom, smo morda korak bližje razumevanju istega procesa pri ljudeh. Mačke bi lahko postale ključni model za preizkušanje terapij, ki bi ciljale na ustavitev tega požrešnega imunskega odziva, še preden so sinapse nepovratno uničene.
To spoznanje prinaša tudi etično in čustveno težo. Mačka, ki v svoji zmedenosti urinira na preprogo ali sredi noči neutolažljivo joka, ni samo stara ali »žleht«. Ne, je bolnik z nevrološko motnjo, ki trpi za enakimi stiskami kot naš dedek ali babica z demenco.
Znanost nam tako ponuja dvojno darilo: priložnost, da z novimi terapijami izboljšamo jesen življenja naših hišnih ljubljenčkov, in upanje, da bomo s preučevanjem njihovih tihih tragedij nekoč rešili tudi človeški um pred pozabo.
