Ste res alergični na penicilin? Večina diagnoz je napačnih

Alergije so danes ena najpogosteje omenjenih zdravstvenih težav, hkrati pa tudi ena najbolj napačno razumljenih, uvodoma opozori dr. Mitja Košnik, specialist interne medicine, pnevmologije ter alergologije in klinične imunologije. Za razumevanje tega področja je zato ključno najprej razjasniti osnovni pojem alergije in ga ločiti od drugih oblik občutljivosti.

Preobčutljivostna reakcija

Poznate znake anafilaksije? Ukrepati je treba hitro

Beseda alergija je iz strokovnega medicinskega jezika že zdavnaj prešla v vsakdanji govor, kjer označuje skoraj vse, kar človeku povzroča težave ali nelagodje. Toda vsak kožni izpuščaj ni alergija, čeprav bolniki v ambulante pogosto pridejo prepričani prav o tem. »Ko jih vprašamo, ali so izpuščaj pokazali dermatologu, odgovorijo, da ne. Ampak izpuščaji spadajo k dermatologom,« poudari sogovornik.

Kaj alergija sploh je

Pogovor zato začnemo pri osnovah: v medicinskem smislu alergija ni bolezen ali simptom, temveč mehanizem. Naš imunski sistem je namenjen prepoznavanju in uničevanju nevarnih tujkov, kot so bakterije ali virusi, pri alergiji pa se zgodi napaka: imunski sistem začne kot nevarne obravnavati popolnoma neškodljive snovi iz okolja – na primer cvetni prah, hrano ali živalske beljakovine.

Pomembno je tudi razlikovati med alergijo in širšim pojmom preobčutljivosti. Preobčutljivost pomeni, da nekaj, kar večini ljudi ne povzroča težav, pri nekaterih izzove neprijeten odziv, ki pa ni nujno posledica imunskega sistema. Tipičen primer je laktozna intoleranca: če človek nima dovolj encima za razgradnjo mlečnega sladkorja, ga po pitju mleka lahko napenja ali dobi drisko. »Veliko ljudi temu reče alergija na mleko, v resnici pa gre za presnovno težavo, ne za alergijo.«

Prof. dr. Mitja Košnik: »Pri pogosto slišanih zgodbah – otrok je dobil antibiotik in nato izpuščaje – je verjetnost prave alergije manj kot en odstotek.«

Podobno velja za številne reakcije na zdravila ali medicinska kontrastna sredstva, ki se uporabljajo pri diagnostičnih preiskavah (CT, MR, rentgen, UZ) za izboljšanje vidnosti organov, tkiv in žil. Pri nekaterih ljudeh lahko rentgenski kontrast povzroči srbenje ali občutek vročine, vendar ne zato, ker bi bili »alergični«, temveč zato, ker imajo nižji prag za dražilni učinek snovi. V takih primerih govorimo o neprijetnih, a znanih stranskih učinkih, ne pa o nevarni alergijski reakciji, poudari strokovnjak.

Pospešeno testiranje na penicilin

Ena najpogostejših oznak v zdravstveni dokumentaciji je domnevna alergija na penicilin. Če vprašamo ljudi, približno vsak deseti pove, da so alergični na omenjeni antibiotik, vendar je velika večina teh diagnoz napačnih. »Pri pogosto slišanih zgodbah – otrok je dobil antibiotik in nato izpuščaje – je verjetnost prave alergije manj kot en odstotek,« nadaljuje dr. Košnik.

Razlaga tega fenomena sega v preteklost. Nekoč so zdravniki otrokom antibiotik pogosto predpisali že ob povišani temperaturi, in če so se pojavili izpuščaji, so sklepali, da gre za alergijo na zdravilo, ter to zapisali v zdravstveni karton. Takšna oznaka je bolnika praviloma spremljala do konca življenja.

Danes vemo, da številne virusne okužbe same po sebi povzročajo izpuščaje, ki z alergijo nimajo nobene povezave. Zato družinski zdravniki v zadnjih letih vse pogosteje napotujejo bolnike na testiranje domnevne alergije na penicilin.

Diagnostični postopek je praviloma usmerjen v izključevanje alergije. Običajno vključuje kožne teste in provokacijski test z zdravilom. »Velika večina bolnikov po testiranju ugotovi, da sploh niso alergični,« še doda sogovornik. Razjasnitev, ali imamo alergijo ali ne, je pomembno, saj je penicilin pogosto najbolj učinkovito in varno zdravilo za številne bakterijske okužbe. Zaradi povečanega števila napotitev so se čakalne dobe za testiranje podaljšale na približno dve leti, vendar to ljudi ne bi smelo odvrniti od diagnostike. Previdnost ostaja nujna – letos smo v Sloveniji že imeli smrtni primer zaradi alergije na penicilin.

/ Foto: Getty Images

Podobne reakcije so poznane tudi pri drugih antibiotikih, vendar so redkejše, saj se predpisujejo manj pogosto od penicilina. Velja omeniti še drugo skupino široko uporabljenih zdravil – protibolečinske – in tudi v teh primerih se nealergijski mehanizmi kažejo z zelo podobno klinično sliko kot pri tipičnih alergijskih boleznih (izpuščaji, otekanje, morda tudi anafilaksija).

Vse neprijetne reakcije niso alergija

Pogosto slišimo, da je alergij iz leta v leto več, česar epidemiološke raziskave ne potrjujejo. Po besedah dr. Košnika so številke že nekaj časa visoke in razmeroma stabilne: »Verjetno smo dosegli točko, ko so tisti, ki imajo nagnjenost k alergijam, alergijo že razvili.«

Zakaj se torej zdi, da jih je vedno več? Del odgovora je v večji pozornosti in danes tudi blage simptome hitro prepoznamo kot alergijo. »Nekoč smo rekli, da nekdo malo kiha, danes pa rečemo, da ima alergijo,« nazorno ponazori sogovornik. Drugi razlog je širša raba same besede alergija: če ljudje zelo različne težave in neprijetne reakcije opisujejo kot alergijo, se ustvari vtis, da je teh bolezni vse več.

Najpogostejša alergijska bolezen ostaja seneni nahod. Spomladi, ko začnejo cveteti leska, jelša in pozneje breza, se pri občutljivih ljudeh pojavijo značilni simptomi: kihanje, zamašen ali tekoč nos in srbeče oči. Imunski sistem teh ljudi proizvaja posebna protitelesa proti beljakovinam v cvetnem prahu, in ko pridejo v stik z alergenom, se v sluznici nosu in oči sproži vnetna reakcija. Veliko redkejše, a potencialno nevarnejše so alergije na pike žuželk, predvsem čebel in os. V takem primeru alergen vstopi neposredno v krvni obtok, zato se lahko razvije anafilaksija – redka, a življenjsko ogrožajoča reakcija.

»Kruto dejstvo je, da je večina smrtnih alergijskih reakcij prvih v življenju,« opozarja dr. Košnik. Če človek prvo reakcijo preživi, običajno dobi jasna navodila, zdravila za samopomoč ali celo specifično imunoterapijo. Vsako leto pride do enega ali dveh smrtnih primerov.

Ko testi pokažejo več, kot je res

Diagnostika alergij je lahko zapletena, predvsem zaradi tako imenovanih navzkrižnih alergij. Gre za pojav, ko imunski sistem prepozna podobne beljakovine v različnih virih. Klasičen primer je povezava med beljakovino v cvetnem prahu breze in beljakovino v lupini jabolka. Beljakovini v obeh sta si zelo podobni. Če človek razvije alergijska protitelesa proti beljakovini v cvetnem prahu breze in ima v času njenega cvetenja seneni nahod, lahko opazi tudi zanimiv pojav: ko ugrizne v jabolko, ga začnejo srbeti usta ali ustna sluznica. Do tega pride zato, ker je beljakovina v jabolku po zgradbi zelo podobna tisti v cvetnem prahu breze. Imunski sistem jo zato prepozna kot isti alergen in sproži blag alergijski odziv.

Kot poudari dr. Košnik, pa to ne pomeni, da je človek postal alergičen na jabolko. »Njegova primarna alergija je na brezo, reakcija na jabolko pa je le posledica podobnosti med beljakovinami. Tak pojav imenujemo navzkrižna alergija: imunski sistem zaradi podobne zgradbe beljakovin reagira tudi na snovi, ki sicer niso pravi povzročitelj alergije.« Podobnih konkretnih primerov – pogosto gre za navzkrižne reakcije med cvetnim prahom in alergeni v rastlinski hrani – bi lahko našteli še veliko.

Navzkrižne reakcije so zelo pomembne pri interpretaciji testov. Kožni test ali laboratorijska preiskava lahko pokažeta pozitivno reakcijo na več živil, čeprav človek z njimi nima nobenih težav. Če zdravnik tega pojava ne zna razložiti, lahko testiranec hitro sklepa, da je alergičen, in iz prehrane po nepotrebnem izloči številna živila. »Imeli smo že bolnike, ki so zaradi napačnega razumevanja testov razvili resne motnje hranjenja,« opozori sogovornik. Prav zaradi možnosti napačnih razlag stroka odsvetuje samoiniciativno testiranje brez ustreznega posveta z alergologom.

Številni alergeni se s toplotno obdelavo spremenijo. Denimo beljakovine, ki povzročajo navzkrižne reakcije s cvetnim prahom, se pogosto uničijo s kuhanjem ali praženjem.

Zato lahko nekdo reagira na surov orešek, ne pa tudi na orehe v potici. Pri pravih alergijah na hrano je drugače, saj so alergene beljakovine stabilne in lahko povzročijo hudo reakcijo tudi v zelo majhnih količinah ali po toplotni obdelavi.