Ena najzahtevnejših nalog sodobnega starševstva je krmarjenje med digitalnim svetom in realnim življenjem. Starši se pogosto znajdejo v precepu: na eni strani poslušajo dramatična opozorila o tem, kako telefoni in tablice uničujejo otroštvo, na drugi strani pa je tehnologija neizogibno dejstvo, ki omogoča učenje, zabavo in komunikacijo. Občutek krivde je skoraj neizogiben spremljevalec vsakega starša, ki otroku v roke potisne tablico, da bi si kupil nekaj minut miru. A kaj, če težava ni v samem zaslonu, temveč v načinu, kako in za kaj ga uporabljamo? Znanost namreč ponuja nov, bolj niansiran pogled, ki nas pomirja, a hkrati poziva k večji odgovornosti.
Dolgo je veljalo prepričanje, da so zasloni neposredni krivci za vedenjske težave otrok. Češ, več ko je otrok na telefonu, bolj bo nemiren, agresiven ali depresiven. Vendar pa najnovejša dognanja to preprosto enačbo postavljajo na glavo. Lani je bila v ugledni reviji Psychological Bulletin objavljena ena najobsežnejših analiz do zdaj, ki je zajela kar 117 študij in skoraj 293.000 otrok. Raziskovalci so ugotovili nekaj ključnega: povezava med zasloni in težavami v duševnem zdravju je dvosmerna.
To pomeni, da prekomerna uporaba zaslonov sicer lahko vodi do rahlo povečanega tveganja nastanka vedenjskih težav, kot je tesnoba ali umik, vendar velja tudi obrnjeno. Otroci, ki že doživljajo stisko, so pod stresom ali se spopadajo s težavami v vrstniških odnosih, se pogosteje zatečejo v digitalni svet. Zasloni jim predstavljajo varen pristan, način umika ali strategijo za spopadanje s čustveno bolečino. Gre torej za začarani krog, v katerem zasloni niso nujno prvotni vzrok težav, temveč simptom globlje stiske.
Pomembno je poudariti, da so ti učinki statistično sicer značilni, a v resnici majhni. To je dobra novica za starše, saj pomeni, da zasloni sami po sebi niso demon, ki bo uničil otrokov razvoj, temveč predstavljajo le enega izmed mnogih dejavnikov v otrokovem življenju. Ključno vprašanje torej ni le, koliko časa otrok preživi pred zaslonom, temveč za kaj ga uporablja. Ali z igranjem videoiger beži pred osamljenostjo? Ali z brskanjem po družbenih omrežjih blaži tesnobo? Če zaslone uporabljamo kot glavno orodje za regulacijo čustev, postanejo problematični, saj otroku onemogočijo, da bi razvil zdrave mehanizme za spopadanje s stresom.
Pojav tehnoference
Ko govorimo o zaslonih, pogosto s prstom kažemo na otroke, a redkeje pometemo pred lastnim pragom. Raziskave opozarjajo na pojav, imenovan tehnoferenca – motnje v komunikaciji med staršem in otrokom zaradi uporabe tehnologije. Ko starši med igro ali pogovorom z otrokom nenehno preverjajo telefon, se njihova odzivnost zmanjša. Postanejo manj čustveno prisotni, manj topli in počasneje reagirajo na otrokove pobude.
Otroci to odsotnost čutijo. Ker potrebujejo starša, ki se nanje odziva in z njimi vzpostavlja očesni stik, lahko na starševo zatopljenost v zaslon reagirajo z iskanjem pozornosti na neprimerne načine – z razgrajanjem, trmo ali agresijo. Ironično je, da starši nato otroku pogosto ponudijo zaslon, da bi ga umirili, s čimer se krog sklene. Raziskave kažejo, da je vedenje staršev ključen zgled. Težko bomo najstnika prepričali, naj odloži telefon, če sami večerjo preživimo z brskanjem po elektronski pošti. Otroci do 12. leta ne potrebujejo le pametnih naprav, temveč predvsem pametne in prisotne starše, ki so sposobni telefon odložiti in se polno posvetiti igri ali pogovoru.
Oči in možgani potrebujejo počitek
Čeprav so psihološki učinki tisti, o katerih največ govorimo, ne smemo zanemariti povsem fizioloških posledic prekomerne rabe zaslonov. Ena najbolj oprijemljivih težav je vpliv na spanje. Zasloni, zlasti tisti na telefonih in tablicah, oddajajo modro svetlobo, ki neposredno vpliva na naše možgane. Modra svetloba zavira izločanje melatonina, hormona, ki telesu sporoča, da je čas za spanje.
Študije so pokazale, da uporaba zaslonov pred spanjem otrokove možgane »prevara«, da mislijo, da je še vedno dan. To vodi v težave z uspavanjem, krajši spanec in slabšo kakovost počitka. Pomanjkanje spanja pa pri otrocih neposredno vpliva na njihovo razdražljivost, koncentracijo v šoli in čustveno stabilnost. Še več, zgolj dve uri izpostavljenosti modri svetlobi zvečer lahko drastično upočasni sproščanje melatonina. Zato strokovnjaki svetujejo strogo »digitalno higieno«: vse naprave naj se iz otroške sobe umakne vsaj eno uro pred spanjem.
Druga fizična posledica je epidemija kratkovidnosti. Otroško oko se še razvija, in če otrok večino časa usmerja pogled na bližnji zaslon, se lahko zrklo prekomerno podaljša, kar vodi v miopijo. Oftalmologi in pediatri zato priporočajo preprosto pravilo 20-20-2: vsakih 20 minut naj otrok za 20 sekund pogleda v daljavo, poleg tega pa naj vsaj dve uri dnevno preživi zunaj na dnevni svetlobi, kar dokazano zavira razvoj kratkovidnosti.
Digitalna pismenost in ustvarjalnost
Če zaslone uporabljamo pametno, so lahko izjemno orodje. Omogočajo dostop do informacij, razvijajo digitalno pismenost in spodbujajo ustvarjalnost. Aplikacije za ustvarjanje glasbe, učenje tujih jezikov in programiranje so primeri aktivne rabe, ki otroka bogatijo.
Prav tako ne smemo zanemariti socialnega vidika. Za najstnike so digitalni kanali pomemben prostor za ohranjanje stikov s prijatelji in iskanje skupnosti, ki jih razumejo, kar jim daje občutek pripadnosti. Težava nastane le, ko virtualni stiki povsem nadomestijo tiste v živo. Razlika je torej v tem, ali otrok na telefonu ustvarja, se uči in komunicira (aktivna raba) ali zgolj pasivno drsi po neskončnih vsebinah tiktoka ali youtuba, kar možgane poleni in vodi v apatijo.
Kaj torej lahko storijo starši? Znanost in praksa kažeta, da stroge prepovedi dolgoročno redko delujejo. Bolj smiselno je uvajati predvidljive rutine in jasne meje. Namesto vprašanja »Koliko časa si bil na telefonu?« raje vprašajmo: »Kaj si tam počel in kako se zdaj počutiš?« S tem otroka učimo samorefleksije.
Družinski medijski načrt je odlično orodje. Določite cone in čas brez zaslonov – na primer med obroki, v spalnicah in med vožnjo v avtu. Te meje naj veljajo za vse družinske člane, tudi za starše. Če otrok vidi, da so pravila pravična in da jih spoštujejo tudi odrasli, jih bo lažje sprejel. Prav tako je ključno, da otroku ponudimo alternative. Dolgčas je pogosto sprožilec za poseganje po telefonu, zato je naloga staršev, da spodbujajo igro na prostem, šport in ustvarjanje.
Ko opazite, da otrok pretirano uporablja zaslone, ne reagirajte s paniko ali odvzemom naprave. To je pogosto klic na pomoč. Morda je otrok pod stresom v šoli ali se počuti osamljenega. Pogovor o njegovih občutkih bo naredil več koristi kot enotedenska kazen brez telefona. Cilj ni popolna odstranitev zaslonov, saj so ti del našega sveta, temveč vzgoja otroka v digitalno odgovornega posameznika, ki tehnologijo obvladuje, namesto da bi ona obvladovala njega. Tehnologija je orodje – od nas pa je odvisno, ali bo gradila mostove ali zidove.
