Za nekatere ljudi s shizofrenijo je del vsakdanjega življenja, da v glavi slišijo glas, ki jih žali, grozi ali dopoveduje, da niso nič vredni. Nihče drug ga ne sliši, človek pa se ga ne more in ne more znebiti. Spremlja ga doma, na ulici, morda celo takrat, ko bi rad zaspal.
Čeprav jemlje zdravila, glasovi ne izginejo vedno. Lahko so tako vztrajni in neprijetni, da povzročajo hudo tesnobo ter otežujejo povsem običajne dejavnosti.
Kaj pa, če bi človek lahko temu glasu pogledal v oči? Če bi glas dobil obraz, telo in podobo, s katero bi se bilo mogoče pogovoriti?
Prav na tej zamisli temelji nenavadna terapija, ki jo preizkušajo raziskovalci Univerze Semmelweis v Budimpešti. Kot so v teh dneh sporočili, so s pomočjo virtualne resničnosti nekaterim pacientom pomagali zmanjšati pogostost in moč glasov, ki so jih slišali.
Obraz za nevidnega mučitelja
Postopek se začne z nečim, kar je videti skoraj kot ustvarjanje računalniškega lika za videoigro. Pacient skupaj s terapevtom oblikuje virtualno podobo glasu, ki ga najpogosteje sliši oziroma mu povzroča največ stiske. Določi, kakšen naj bo njegov obraz, kako naj govori in kakšne besede običajno izreka.
Nato si nadene očala za virtualno resničnost. Pred njim se pojavi računalniški lik, ki predstavlja njegov glas. Toda v resnici ne gre za samostojno umetno inteligenco, ki bi se odločala, kaj bo povedala. Za avatarjem je terapevt, ki vodi pogovor, računalniški sistem pa njegov glas spremeni tako, da je čim bolj podoben tistemu, ki ga pacient sliši med halucinacijami.
Pacient tako prvič dobi priložnost, da se z glasom pogovarja drugače. Namesto da bi zgolj poslušal žaljivke ali grožnje, se lahko nanje odzove, izrazi nestrinjanje in postopoma pridobi več občutka nadzora. Vse poteka pod nadzorom strokovnjaka. Če postane srečanje preveč neprijetno, lahko terapevt takoj prekine vlogo avatarja in s svojim običajnim glasom pacienta pomiri.
Sedem srečanj z lastnim glasom
Madžarski raziskovalci so med januarjem 2024 in junijem 2025 spremljali 30 ljudi z motnjami iz spektra shizofrenije. Vsi so kljub zdravljenju z zdravili najmanj tri mesece doživljali vztrajne slušne halucinacije. Prvih dvanajst tednov so nadaljevali običajno zdravljenje, nato pa so v naslednjih dvanajstih tednih opravili sedem srečanj z virtualnim avatarjem. Tudi v tem času so še naprej jemali predpisana zdravila. Rezultati so bili spodbudni.
Pri 13 sodelujočih, torej pri dobrih 43 odstotkih, so raziskovalci izmerili pomembno izboljšanje. Pri dveh so glasovi do konca terapije povsem izginili, pri štirih drugih pa se je resnost simptomov zmanjšala najmanj za polovico.
Pri skupini kot celoti so glasovi postali redkejši in manj obremenjujoči, zmanjšala se je tudi tesnoba. Terapija seveda ni bila enako učinkovita pri vseh. Nekaterim je pomagala precej, drugim bistveno manj.
Ni nujno, da glas utihne
Ena od zanimivosti te metode je, da njen glavni cilj ni nujno popolnoma odpraviti halucinacije. Psihiatrinja Luca Egervári, glavna avtorica raziskave, pojasnjuje, da je pomembno predvsem zmanjšati strah in trpljenje, ki ju glasovi povzročajo. To je precej drugačen pristop od predstave, da je treba neprijetni glas za vsako ceno utišati.
Pacient se namreč med terapijo uči, da se mu ni treba vedno podrediti. Lahko mu nasprotuje, ga postavi pod vprašaj ali se nanj odzove drugače, kot se je odzival prej. Pri tem se lahko postopoma spremeni tudi njegov odnos do glasov. Tisto, kar je bilo prej videti kot neobvladljiva grožnja, lahko postane manj zastrašujoče.
Znanstveniki so opazili še eno zanimivost: starejši udeleženci so se na terapijo praviloma odzvali bolje oziroma so njihovi simptomi ostali stabilnejši. Ena od možnih razlag je, da imajo več izkušenj z boleznijo in njenim zdravljenjem. Toda vzorec je bil premajhen, da bi iz tega lahko sklepali kaj dokončnega.
Ko tehnologija pomaga psihiatru
Virtualna resničnost je bila še pred nekaj leti povezana predvsem z računalniškimi igrami in zabavo. Danes pa vse pogosteje dobiva prostor tudi v medicini. Pri zdravljenju nekaterih fobij lahko človeku na primer omogoči, da se postopoma in varno sooči s tistim, česar se boji. Pri avatarni terapiji je zamisel podobna, vendar precej bolj osebna.
Namesto navideznega pajka ali velike višine se pacient sreča s podobo glasu, ki ga doživlja kot resničnega, čeprav ga drugi ljudje ne slišijo. Madžarski raziskovalci poudarjajo, da sama zamisel avatarne terapije ni nova. Njihova raziskava pa je ena prvih tovrstnih v srednji in vzhodni Evropi ter del širšega mednarodnega sodelovanja, v katerem sodelujejo tudi strokovnjaki iz Poljske, Danske in Španije. Posebnost pristopa je povezovanje virtualne resničnosti s psihoterapevtskimi tehnikami, ki pacientom pomagajo spremeniti odnos do glasov.
Upanje, ne čudežno zdravilo
Kljub obetavnim rezultatom so raziskovalci za zdaj še zadržani. V raziskavi je namreč sodelovalo samo 30 ljudi, poleg tega niso imeli ločene, naključno izbrane kontrolne skupine, ki bi v istem obdobju prejemala drugo obliko terapije. Zato izsledki še ne dokazujejo, da bo metoda enako uspešna pri širši skupini pacientov.
Prav tako avatarna terapija ne nadomešča zdravil. Namenjena je predvsem ljudem, pri katerih se slušne halucinacije kljub običajnemu zdravljenju nadaljujejo. Znanstveniki želijo zdaj ugotoviti, komu bi takšna pomoč najbolj koristila in kako bi jo bilo mogoče vključiti v redno zdravstveno obravnavo.
Tehnologija pri tej terapiji ne poskuša nadomestiti človeka. Računalnik ustvari obraz in spremeni glas, toda pogovor še vedno vodi terapevt. In včasih je lahko že to, da človek svojemu najstrašnejšemu glasu prvič odločno odgovori, pomemben korak k temu, da mu ta ne gospoduje več.
