V londonski bolnišnici Moorfields so zdravniki uspeli obrniti proces, ki je nekoč veljal za nepovratnega. Z uporabo preprostega gela so »napihnili« oči bolnikov, ki so izgubile svojo obliko, in dokazali, da slepota ni nujno končna postaja, če je mrežnica še vedno živa.
Človeško oko pogosto primerjajo s kamero, toda ta primerjava spregleda ključno značilnost: da bi oko delovalo, mora ostati pod pritiskom. Kot napihnjen balon potrebuje natančno uravnan notranji tlak, da ohrani svojo sferično obliko. Le tako lahko svetloba potuje skozi lečo in pade točno na mrežnico, kjer se pretvori v električne signale.
Ko ta pritisk popusti – stanje, ki ga medicina pozna kot očesna hipotonija – posledice niso samo estetske. Zrklo postane mehko, se naguba in počasi sesede samo vase. Za bolnika to pomeni postopno in pogosto grozljivo ugašanje vida, ne zato, ker bi »film« (mrežnica) prenehal delovati, temveč zato, ker se je porušil »projektor«. Desetletja je to stanje za oftalmologe predstavljalo slepo ulico. Do zdaj.
V prelomni študiji, ki jo je objavil British Journal of Ophthalmology, je ekipa iz priznane očesne bolnišnice Moorfields v Londonu predstavila nov pristop, ki bi lahko rešil vid stotinam bolnikov, ki so bili prej odpisani kot neozdravljivi. Njihovo orodje ni zapleten kirurški poseg, temveč prozoren, viskozen gel.
Tragedija mehkega očesa
Očesna hipotonija je redka, uničujoča patologija. Pogosto se pojavi kot tihi spremljevalec po hudih travmah, kroničnih vnetjih (uveitis) ali kot zaplet po operacijah glavkoma oziroma odstopa mrežnice. Tlak v očesu pade pod raven, potrebno za vzdrževanje oblike, običajno pod 5 mmHg.
»Predstavljajte si grozdno jagodo, ki se počasi spreminja v rozino,« pojasnjujejo strokovnjaki. Ko se stena očesa naguba, se optična os popači. Svetloba ne more več potovati naravnost. Še huje, to strukturno sesedanje lahko povzroči otekanje mrežnice in trajne poškodbe živca.
Tradicionalna medicina je imela na voljo omejen arzenal orožij, ki so bila pogosto enako škodljiva kot sama bolezen. Zdravniki so poskušali oči »napolniti« z injekcijami steroidov ali, v skrajnih primerih, s silikonskim oljem.
»Silikonsko olje je problematično,« opozarja strokovna javnost. Čeprav očesu povrne volumen, je optično neustrezno. Bolniki pogosto poročajo o meglenem, nejasnem vidu, dolgoročno pa silikon postane toksičen za tkiva ali emulgira, kar povzroča nove zaplete. Izbira je bila pogosto kruta: obdržati oko, vendar brez uporabnega vida, ali tvegati njegovo popolno atrofijo.
Rešitev iz obstoječe lekarne
Ekipa v bolnišnici Moorfields, ki velja za eno najstarejših in največjih središč za oftalmologijo na svetu, se je vprašala: kaj če bi uporabili material, ki je očesu bolj prijazen?
Rešitev so našli v snovi, ki jo očesni kirurgi uporabljajo vsak dan, toda v povsem druge namene. Gre za hidroksipropil metilcelulozo (HPMC), vrsto viskoelastika, ki se običajno uporablja med operacijami sive mrene za zaščito notranjosti očesa in vzdrževanje prostora med posegom.
Ideja je bila elegantna v svoji preprostosti: namesto da bi to snov uporabili začasno med operacijo, bi jo injicirali v steklovino (osrednji del očesa) kot dolgotrajnejše polnilo. Ta gel je prozoren, na vodni osnovi in ima lomni količnik svetlobe, ki je skoraj identičen naravni očesni tekočini.
Rezultati, ki so presenetili skeptike
Pilotna študija je zajela majhno, reprezentativno skupino bolnikov, pri katerih so vse druge možnosti odpovedale. Rezultati so bili dramatični. Pri sedmih od osmih bolnikov so zabeležili klinično pomembno izboljšanje vida.
Proces zdravljenja ni enkraten dogodek, temveč proces vzdrževanja. Ker se gel sčasoma razgradi, bolniki prejemajo injekcije na vsake tri do štiri tedne. V študiji je to obdobje trajalo približno deset mesecev.
Učinek je bil dvojen. Gel je fizično razprl zrklo in zgladil gube na mrežnici in roženici. Ker je gel kristalno čist, je omogočil ponovni prehod svetlobe brez popačenj, ki so značilna za silikonsko olje.
Nekateri bolniki, ki so pred terapijo lahko zaznali zgolj premikanje rok pred obrazom, so po terapiji znova lahko brali črke na oftalmoloških tablah. Za nekoga, ki je bil pripravljen na trajno temo, je to vrnitev v življenje.
Drobni tisk upanja
Kljub navdušenju, ki ga je povzročila objava v britanskih medijih, vključno z BBC, zdravniki opozarjajo na previdnost. Ta metoda ni čudežno zdravilo za vse oblike slepote.
Ključni pogoj za uspeh je ohranjena funkcija mrežnice in vidnega živca. Če sta »film« ali »kabel«, ki vodi do možganov, nepovratno poškodovana, popravilo oblike očesa ne bo vrnilo vida. Terapija je strogo omejena na primere, kjer je izguba vida posledica mehanske deformacije zrkla (hipotonije).
Trenutno je bilo v Moorfieldsu s pomočjo dobrodelnih sredstev zdravljenih okoli 30 bolnikov. Čeprav se to sliši malo, gre za redko bolezen, zato je vzorec pomemben. Raziskovalci zdaj upajo, da bodo z nadaljnjimi študijami natančneje določili, v kateri fazi bolezni je poseg najbolj smiseln. Cilj je preprečiti trajne poškodbe, še preden se oko popolnoma sesede.
Nova paradigma
To odkritje presega zgolj zdravljenje hipotonije. Predstavlja spremembo v miselnosti: prehod od agresivnih kirurških posegov k minimalno invazivnim, obnovitvenim tehnikam. Uporaba biokompatibilnih gelov za strukturno podporo organom odpira vrata novim raziskavam v regenerativni medicini.
Za paciente v Londonu in kmalu morda tudi drugod po Evropi, pa to pomeni nekaj veliko bolj oprijemljivega: možnost, da znova vidijo obraz ljubljene osebe, ne skozi meglo silikona, ampak jasno, kot da se oko nikoli ne bi bilo vdalo.
