Skoraj vsak odrasli človek na tem svetu v svojem telesu nosi Epstein-Barrov virus. Za veliko večino je to sožitje neopazno, za nesrečno manjšino pa predstavlja uvod v uničujoče avtoimunske bolezni. Nova obsežna študija osvetljuje genetske mehanizme, ki določajo, kdo bo ostal zdrav in kdo bo postal žrtev lastnega obrambnega sistema.
V zgodovini medicine je le malo patogenov doseglo takšno evolucijsko uspešnost kot Epstein-Barrov virus (EBV). Kot član družine herpesnih virusov se je naučil popolne mimikrije: ne uniči svojega gostitelja, temveč se v njem naseli za vedno. Menijo, da ga v sebi nosi več kot 90 odstotkov svetovne populacije. Večina se z njim sreča v otroštvu brez simptomov. Ali pa v adolescenci, ko povzroči infekcijsko mononukleozo, znano tudi kot bolezen poljuba.
Toda za fasado te benigne vseprisotnosti se že desetletja skriva statistična anomalija, ki bega imunologe. Zakaj pri veliki večini virus ostane v latentnem stanju, speč v celicah B, medtem ko pri majhnem, četudi pomembnem delu populacije sproži kaskado dogodkov, ki vodijo v resna stanja, kot sta multipla skleroza (MS) in sistemski lupus eritematozus? Odgovor, kot kaže študija, objavljena v začetku leta, ne leži samo v samem virusu, temveč v subtilnih variacijah našega lastnega genoma.
Uganka desetih odstotkov
Znanstveniki so dolgo sumili, da EBV deluje kot sprožilec oziroma okoljski dejavnik, ki je potreben, toda ne tudi zadosten pogoj za razvoj določenih bolezni. Prelomna raziskava, o kateri je januarja poročal New Scientist in ki temelji na podatkih iz obsežnih biobank (britanske UK Biobank in ameriške All of Us), je zdaj ponudila empirične dokaze za to teorijo.
Mednarodna ekipa raziskovalcev je pod drobnogled vzela zdravstvene in genetske podatke več kot 700.000 posameznikov. Rezultati so razkrili presenetljiv vzorec: pri približno desetih odstotkih preiskovancev so v krvi odkrili znatne sledi virusnega genetskega materiala, in to dolgo po tem, ko je bila primarna okužba že zdavnaj mimo.
Ta dolgotrajna virusna obremenitev v krvi ni nedolžna. Prisotnost virusne DNK deluje kot nenehen dražljaj za imunski sistem. Namesto da bi telo doseglo stanje premirja z virusom, ostaja v stanju stalne, nizkofrekvenčne bojne pripravljenosti. Prav to kronično vnetje naj bi bilo tisto, ki sčasoma zmede imunski sistem, da ta preneha ločevati med tujimi vsiljivci in lastnim tkivom – proces, ki ga imenujemo avtoimunost.
Ahilova peta
Vendar pa ključno vprašanje ostaja: zakaj nekateri ljudje virus učinkovito potisnejo v latenco, drugi pa dovolijo, da ta prosto kroži v njihovem sistemu? Raziskovalci so odgovor poiskali v molekularni arhitekturi človeka. Identificirali so 22 specifičnih regij v človeškem genomu, ki so neposredno povezane z vztrajanjem virusa v krvi.
Te genetske variacije niso naključno razporejene. Mnoge so v regijah, ki kodirajo ključne komponente imunskega sistema, zlasti v predelu, znanem kot glavni histokompatibilnostni kompleks (MHC).
MHC deluje kot biološki skener. Njegova naloga je, da delce virusov predstavi imunskim celicam (celicam T) in s tem sproži alarm. Če si predstavljamo imunski sistem kot visoko varovan objekt, je MHC varnostnik, ki preverja prepustnice. Pri ljudeh z določenimi genetskimi variacijami je ta varnostnik manj učinkovit. Virus EBV mu lažje uide, kar mu omogoča, da se v telesu replicira dlje in v večjih količinah.
To ustvarja nevaren začarani krog. Ker se virus nenehno pojavlja, je imunski sistem prisiljen v stalno delovanje. Sčasoma lahko ta hiperaktivnost privede do napak, pri čemer celice T, prvotno namenjene boju proti EBV, začnejo napadati mielinske ovojnice (kot pri multipli sklerozi) ali druga tkiva.
Od genetike do terapije
Pomen teh ugotovitev presega zgolj akademsko radovednost. Razumevanje, da je avtoimunost pogosto rezultat nesrečne kombinacije med specifičnim virusom in specifično genetsko arhitekturo, odpira vrata povsem novi paradigmi zdravljenja.
Doslej je bila medicina pri avtoimunskih boleznih usmerjena predvsem v gašenje požara – torej v zaviranje imunskega sistema, ko bolezen že izbruhne. Nova spoznanja pa nakazujejo možnost preventivnega delovanja. Če bi lahko identificirali posameznike, ki so genetsko nagnjeni k slabšemu nadzoru virusa EBV, bi lahko pri njih intervenirali, še preden se razvije avtoimunska reakcija.
To ponovno obuja zanimanje za cepiva proti Epstein-Barrovemu virusu, ki so trenutno v fazi eksperimentalnega razvoja. Dolgo je veljalo, da cepivo proti tako benignemu virusu ni prioriteta. Če pa EBV razumemo kot povzročitelja uničujočih bolezni pri genetsko ranljivih posameznikih, postane preprečevanje okužbe eden najpomembnejših ciljev javnega zdravstva v 21. stoletju.
