Bodimo iskreni. Če smo odrasli zavozili svoje razumevanje časa in ritma življenja, so otroci tisti, ki vendarle lahko stvari postavijo na pravo mesto. Pomislimo. Nedelje zjutraj niso več čas za poležavanje v pižamah ob gledanju Živ-žava in spremljanju smučarjev, ki se spuščajo po strminah, kot se morda spomnimo iz lastnega otroštva. Za sodobno družino je vikend postal natančno vodena logistična operacija, ki bi ji zavidali vojaški strategi. A kaj, če s tem v resnici otrokom zapiramo vrata do tistega, kar najbolj potrebujejo – do njihovega lastnega otroštva?
V preteklih desetletjih se je v zahodnem svetu, in Slovenija pri tem ni izjema, neopazno uveljavil model tako imenovanega intenzivnega starševstva. To je prepričanje, ki nam na vsakem koraku vsiljuje idejo, da otroci potrebujejo nenehno stimulacijo, vodenje in optimizacijo vsake ure dneva, če želimo, da bodo v življenju uspešni.
Toda cena te dirke je visoka. Ne samo za nas, ki smo zaradi tega izčrpani, temveč predvsem za naše otroke, ki so danes bolj anksiozni in pod stresom kot katera koli generacija pred njimi.
Pisanje CV-jev
Kultura hitenja nas je prepričala, da je več vedno bolje. To smo že nekajkrat omenili v serialu. Več krožkov, več didaktičnih igrač, več organiziranih aktivnosti. Otroški urniki so postali zastrašujoče podobni urnikom korporativnih direktorjev.
Avstralski družinski svetovalec Kim John Payne v svoji prelomni knjigi Enostavno starševstvo (Simplicity Parenting) opozarja na uničujoče posledice tega pojava: »Sodobne otroke smo oropali prostora in časa. Preplavili smo jih s preveč stvarmi, preveč izbirami in preveč informacijami. Naši otroci danes doživljajo stopnjo stresa, ki je bila nekoč rezervirana za odrasle na vodstvenih položajih. Namesto da bi pisali zgodbo o otroštvu, pišejo CV-je.«
Payne opozarja, da ta nenehna stimulacija pri otrocih povzroča nekakšno »reakcijo na preobilje«. Otroci postanejo nemirni, zahtevni, ne znajo se več sami igrati in hitro izgubijo potrpljenje. Kot starši to pogosto napačno interpretiramo kot znak, da potrebujejo še več animacije, in tako se začarani krog nadaljuje.
Ena največjih zmag počasnega življenja (in starševstva) je sprememba odnosa do dolgčasa. V sodobnem starševstvu je besedna zveza »dolgčas mi je« postala znak za alarm. Ko to slišimo, nas preplavi občutek krivde. Takoj začutimo potrebo, da skočimo v vlogo animatorja in otroku ponudimo rešitev – pobarvanko, novo igro, izlet ali, v trenutkih največje obupanosti, tablico.
Vendar nam razvojna psihologija in nevroznanost govorita povsem drugo zgodbo. Dolgčas ni neuspeh staršev, pač pa je ključni razvojni prag za otroka.
Past primerjanja
Ameriški psiholog in raziskovalec dr. Peter Gray, avtor knjige Svoboda za učenje (Free to Learn), opozarja, da je nestrukturirana, prosta igra brez vmešavanja odraslih absolutno nujna: »Igra je način, kako se otroci naučijo prevzeti nadzor nad svojim življenjem. Ko odrasli organiziramo in nadzorujemo njihovo igro, jim odvzamemo priložnost, da bi razvili samoiniciativnost, kreativnost in sposobnost reševanja problemov. Dolgčas je tisti neudobni prostor, skozi katerega mora otrok, da bi razvil svojo domišljijo.«
Ko otroku dovolimo, da mu je dolgčas (in zdržimo tistih prvih dvajset minut sitnarjenja), se zgodi čarovnija. Škatla od čevljev postane vesoljska ladja, blazine zofe postanejo trdnjava, otroški možgani pa začnejo delovati s polno paro in ustvarjajo lastne svetove, namesto da bi samo pasivno konzumirali tisto, kar jim ponudimo mi.
Zakaj je torej tako težko upočasniti življenjski ritem? Odgovor se pogosto skriva v našem lastnem strahu in primerjanju. Ko na družbenih omrežjih vidimo, kako se sosedov petletnik uči mandarinščine in igra violino, nas zgrabi panika. Ali naredim dovolj? Ali moj otrok zaostaja?
Počasno starševstvo zahteva zvrhano mero poguma. Pomeni zavestno odločitev, da izstopimo iz tekme, v kateri pravila diktira družba. Pomeni, da rečemo ne še enemu popoldanskemu krožku, čeprav tja hodijo vsi sošolci, zato da ima lahko naš otrok dve uri praznega popoldneva, ko lahko na dvorišču s palico brska po blatu. N
Konec
