Nizka samozavest in frustracija: vpliv na otroka, če ga primerjate z drugimi

Primerjanje z drugimi je od nekdaj lahko težko za posameznika, a pri otrocih, ki imajo še manj razvite čustvene spretnosti kot odrasli, lahko povzroči celo frustracijo in načne samozavest. Tisto, kar se staršem morda zdi kot motivacijska strategija, se lahko hitro spremeni v vir stiske, če ni uporabljeno na pravi način, piše španski časnik El Pais.

»Lahko se zdi nedolžno ali celo spodbudno, vendar primerjave običajno učinkujejo nasprotno. Otrok dobi sporočilo, da mu nekaj manjka in da ni dovolj dober,« pojasnjuje Belén Robles, otroška in mladostniška psihologinja.

Primerjanje otroka z drugimi lahko ustvari nezdravo tekmovalnost med sorodniki ali prijatelji. »Otroci se čutijo dolžne izpolniti pričakovanja, ki so lahko nedosegljiva. To povzroča rivalstvo, nizko samozavest in sram, ker se ne počutijo tako cenjene kot drugi. Posledično se oslabijo odnosi,« dodaja Roblesova.

Poudarja, da je ključno spoštovati otrokovo individualnost in njegov tempo ter se osredotočiti na njegov napredek in trud, ne pa na zunanje vzornike. »Ko starši izpostavijo otrokove lastne dosežke in izboljšave, se krepita notranja motivacija in občutek vrednosti.«

vzgoja

Psihologi: Otroci, vzgojeni v 80. in 90. letih, so razvili veščino, ki je današnji otroci nimajo

Zakaj starši sploh primerjajo?

Po Roblesovi je razlog pogosto v tem, da starši ponavljajo vzorce, ki so jih sami doživeli v otroštvu. »Spomniti se, kako smo se sami počutili ob primerjavah, nam lahko pomaga prepoznati škodljive modele in jih ne prenašati naprej.«

Tudi družinska psihologinja Diana González opozarja, da je vzgoja pogosto prežeta s primerjanjem in nenehnim vrednotenjem. »Starši pogosto avtomatično posežejo po primerjavah, ker želijo hitre rezultate, na primer z izjavami: 'Poglej, kako to dela tvoj bratranec.'«

Edina zdrava primerjava je primerjava otroka s samim seboj. »Pravilno je, da se osredotočimo na to, kako se otrok približuje temu, kar mu daje občutek zadovoljstva. Pomagamo mu lahko z vprašanji, kot je: 'Se spomniš, kako ti je bilo to včasih težko, zdaj pa to narediš z lahkoto?' To krepi občutek napredka in opolnomočenja.«

Čeprav bodo otroci zunaj doma dobili nasprotujoča si sporočila, lahko varno domače okolje te vplive omili.

Roblesova opozarja, da se otroci lahko začnejo primerjati spontano, tudi če doma tega ne doživljajo. »Pomembno je, da starši potrdijo otrokovo čustvo, ne da bi ga krepili. Lahko rečejo: 'Razumem, da bi rad delal tako hitro kot tvoj sošolec, vendar ima vsak svoj tempo.'«

Priporočljivo je tudi izpostaviti otrokove spretnosti in močna področja, da razume, da ima vsak človek svoje talente.

Učenje, da ne moremo nadzorovati vsega

Gonzálezova poudarja, da je koristno, da otroci zgodaj razumejo, da lahko na nekatere stvari vplivajo s trudom, na druge pa ne – na primer na dosežke drugih ali na prijateljeve umetniške sposobnosti. Pomembno je, da druge vidijo kot zaveznike, ne kot tekmece. Pri skupinskem delu v šoli lahko vsak prispeva tisto, kar mu gre najbolje.

Primerjanje se sicer začne okoli sedmega leta, ko se razvijeta večja socialna zavest in pozornost na vedenje okolice. »Ključno je, da otrok gradi svojo samopodobo na lastnih kvalitetah, ne pa na primerjavah z drugimi,« pojasnjuje Gonzalezova.

Pri mladostnikih je to še izrazitejše, saj postanejo odnosi z vrstniki in njihovo mnenje izjemno pomembni. Poleg primerjav v razredu se morajo soočati tudi s primerjavami na internetu, kjer ljudje uporabljajo filtre in prikazujejo le tisto, kar želijo. Zato je še posebej pomembno, kako se mladi naučijo dojemati sebe v odnosu do drugih.

NASVET

Strokovnjakinja opozarja: mirnost ob otrokovem izbruhu trme preprosto ni dovolj