Majda Popović iz Domžal je pred dvanajstimi leti, takrat je imela 59 let, brezskrbno uživala na morju, ko je nenadoma v urinu opazila kri. Takoj je odšla k osebni zdravnici in odkrili so ji agresivno obliko raka na mehurju. »Vzelo mi je sapo, toda tisti hip sem se v bolniški postelji odločila, da se bom pozdravila,« pripoveduje optimistična gospa, ki danes živi popolnoma normalno aktivno življenje, čeprav je brez mehurja in ima namesto njega nameščeno urostomo.
Po treh ciklih kemoterapije je šla takoj na operacijo, pri kateri so ji odstranili sečni mehur. »Odločitev ni bila lahka, a sem z boleznijo in zdravljenjem želela opraviti, zato sem se odločila za odstranitev mehurja. Po petih mesecih od prvih simptomov sem bila operirana, poleg mehurja so mi odstranili še maternico, jajčnike in nekaj bezgavk, dobila sem urostomo,« pripoveduje.
Rak, ki je pogostejši pri moških
Po besedah urologa doc. dr. Simona Hawline s Kliničnega oddelka za urologijo UKC Ljubljana v urološki ambulanti pogosto vidijo, da so bolniki zanemarili kri v urinu, čeprav je ta vedno nekaj nenormalnega, nekaj, kar je treba natančno pregledati. »Ker so simptomi raka sečnega mehurja podobni vnetju urotrakta, osebni zdravniki marsikdaj spregledajo to bolezen in bolnika napotijo k urologu šele nekaj mesecev po nastanku simptomov. A kri v urinu nemudoma zahteva zdravniški pregled, prav tako dalj časa trajajoče težave pri uriniranju, kot sta pekoče in boleče uriniranje.«
Rak mehurja je sicer pogostejši pri moških kot pri ženskah, približno dve tretjini bolnikov je moških. Najpogosteje se pojavlja po 60. letu starosti, z vrhom pojavnosti med 70. in 80. letom. Največ primerov pa se pojavi po 55. letu, lahko se pojavi tudi pri mlajših. »Prejšnji teden sem raka sečnega mehurja diagnosticiral 40-letniku. Torej naj se vsi, tudi mladi, k zdravniku odpravijo takoj, ko se pojavi kri v urinu, tudi če samo enkrat,« je poudaril Hawlina.
Odstranitev mehurja
Osnovna diagnostična preiskava ob sumu, da gre za raka mehurja, je ultrazvok sečil, ki naj ga opravi osebni zdravnik – tudi če gre le za uroinfekt. Urologi nato opravijo še druge preiskave, diagnostika pa pokaže značilnosti in razširjenost raka. Če je rak površinski, ga zdravijo urologi, če je bolezen napredovala, raste globlje v steno ali pa je razširjena, bolnika povabijo na Onkološki inštitut. Ohranitev organa je trend onkologije, predvsem zaradi ohranjanja kakovosti življenja bolnikov po zdravljenju. Vendarle pa niso vsi bolniki primerni za tako zdravljenje, zato jih morajo ustrezno izbrati. »Primerni so tisti bolniki, ki imajo dobro zmogljiv sečni mehur, torej nimajo zelo pogostih mikcij ali potrebe po takojšnjem odvajanju. Primerni so tudi tisti, ki imajo samo en tumor v sečnem mehurju; da ne gre za tumor, ki se že ponavlja; da ni zapore v odtoku urina iz ledvice v sečni mehur; in tudi, da bolezen ni napredovala v medenične bezgavke,« je dejala mag. Janka Čarman, specialistka radioterapije in onkologije s sektorja radioterapije Onkološkega inštituta Ljubljana.
Vse boljše možnosti preživetja imajo tudi bolniki z metastatsko obliko raka sečnega mehurja. Če tumor sega dlje, je potrebno bolj invazivno ukrepanje, torej operativno zdravljenje. Zdravljenje raka pogosto zahteva odstranitev mehurja. »To je ena najobsežnejših operacij v kirurgiji – pri moških praviloma odstranimo tudi prostato, pri ženskah pa maternico, poleg tega še bezgavke. Nato je treba poskrbeti za nemoten tok seča iz organizma, bodisi z delom tankega črevesa naredimo urostomo ali ortotopni mehur, da bolnik lahko urinira po naravni poti. Prizadevamo si, da so te dolge operacije čim manj invazivne, v zadnjih letih predvsem z uporabo robotike ali laparoskopije, ki bolniku omogočata, da se po operaciji hitreje postavi na noge. Žal v UKC Ljubljana za to zaradi dolgih čakalnih dob na področju urologije preprosto nimamo časa. Ko nam bo sistem omogočal, bomo lahko bolje poskrbeli tudi za te bolnike,« je dejal dr. Hawlina.
Kako se bolniki sprijaznijo?
Učinkovito obravnavo raka sečnega mehurja v Sloveniji, za katerim je leta 2021 po podatkih iz registra raka umrlo 229 ljudi, ovirajo predvsem zapoznelo prepoznavanje simptomov in organizacija zdravstvenega sistema. »Pri nas bolnika s krvjo v urinu ali ugotovljenim rakom sečnika takoj pregledamo, žal pa potem tri mesece čaka na operativni poseg. Potrebujemo tudi več robotov, več operacijskih dvoran, več zmogljivosti na oddelku, več podpore bolnikom,« je poudaril dr. Hawlina. Uspešnost zdravljenja raka mehurja je v Sloveniji primerljiva z evropsko ravnijo, naša urologija pa je po strokovnosti v svetovnem vrhu. Lahko bi bila še boljša, če bi bila urološka dejavnost bolje organizirana. Urologov je v Sloveniji premalo, daleč pod povprečjem Evrope, to obsega šest na 100.000 prebivalcev. Torej bi jih mi morali imeti od 120 do 130, da bi lahko skrajšali čakalne dobe, pospešili diagnostiko in hitro reševali težave uroloških bolnikov.
