Predstavljajte si: ura je deset dopoldne v nabito polni kavarni v središču mesta. Pri točilnem pultu stoji ženska v srednjih tridesetih. Njena interakcija s svetom je brezhibno koreografirana: topel nasmeh za natakarja, duhovita pripomba za znanca, ki ga sreča ob vratih, in takojšnja pripravljenost, da se umakne, da bi naredila prostor drugim. Opazovalcu se zdi lahkotna, skorajda eterična, kot nekdo, ki ga teža vsakdana ne doseže.
Toda če bi pogledali mimo te socialne maske, bi opazili mikrorazpoke. Trenutek, ko nasmeh ugasne sekundo prehitro. Rahlo tresenje rok, ko preverja telefon. V svetu sodobne psihologije je to klasična slika »visoko funkcionalnega ugajanja« (angleško rečejo temu »people pleasing«). To niso ljudje, ki so zgolj vljudni, pač pa so ljudje, ki so svojo osebnost zgradili okoli potrebe, da nikoli ne razočarajo – in cena, ki jo za to plačujejo, je njihovo lastno duševno zdravje.
Zakoreninjeni strah
Fenomen, ki ga laična javnost pogosto zamenjuje z altruizmom ali izjemno vzgojo, ima v klinični praksi precej bolj zapleteno ozadje. Ne gre zgolj za željo po tem, da bi bili prijazni. Gre za globoko zakoreninjen strah pred konfliktom in zavrnitvijo.
Pri teh posameznikih ne gre za zavestno izbiro dobrote. Gre za kompulzivno vedenje. Reči »ne« zanje ne pomeni zgolj zavrnitve prošnje, temveč sproži eksistencialno grozo. Njihovi možgani so sprogramirani tako, da lastno varnost enačijo s srečo drugih.
Korenine tega vedenja, ugotavljajo psihologi, segajo globoko v otroštvo in so pogosto prepletene s kulturnimi normami. V slovenskem prostoru je arhetip »pridnega otroka« – tistega, ki ne moti, se prilagodi in intuitivno zaznava potrebe staršev – še vedno visoko cenjen.
Ko otrok ponotranji sporočilo, da je ljubezen pogojena z njegovo ustrežljivostjo, razvije strategijo preživetja, ki jo psihoterapevti imenujejo »fawning« (morda bi po slovensko rekli udinjanje). Gre za instinktiven odziv živčnega sistema na grožnjo: namesto da bi se borili ali zbežali, se poskušamo z napadalcem (ali v tem primeru z zahtevno okolico) spoprijateljiti in mu ustreči.
Odrasla oseba s tem vzorcem ne zna prepoznati svojih meja, ker jih pravzaprav nikoli ni smela imeti. Njena prijaznost ni darilo, ampak davek, ki ga plačuje za občutek varnosti. Sčasoma to vodi v kronično čustveno izčrpanost, ki se ne kaže le v utrujenosti, temveč v somatskih simptomih: nespečnosti, migrenah in nenadnih izbruhih tesnobe.
Paradoks nesebičnosti
Ironija nenehnega ugajanja je v tem, da dolgoročno škoduje prav odnosom, ki jih poskuša rešiti. Ko nekdo reče »da«, medtem ko njegovo telo in psiha kričita »ne«, ta pritrditev ni iskrena. Je laž, zavita v celofan vljudnosti.
Sociologi in psihologi opozarjajo, da takšno vedenje vodi v tiho zamero. Oseba, ki vedno daje, sčasoma začne (pogosto nezavedno) prezirati ljudi, ki njeno pomoč sprejemajo. Odnosi postanejo transakcijski, čeprav druga stran tega sploh ne ve. Prijatelji in partnerji pogosto sploh ne slutijo, da je Sara na robu zloma, saj njena zunanja podoba ostaja brezhibna.
Najtežji del terapije je trenutek, ko klient dojame, da s svojo pretirano ustrežljivostjo drugim pravzaprav odvzema odgovornost, sebi pa dostojanstvo. Prijaznost, ki izhaja iz strahu, ni prijaznost. Je manipulacija, s katero poskušamo nadzorovati, kako nas drugi vidijo.
Vrnitev k sebi
Izstop iz tega začaranega kroga ni preprost in zahteva skorajda nevrološko reprogramiranje. Strokovnjaki svetujejo pristop, ki temelji na majhnih spremembah v vedenju.
Prvi korak je uvedba tako imenovanega časovnega zamika. Namesto avtomatskega »da«, psihologi svetujejo tri sekunde tišine ali preprost stavek: »Moram preveriti svoj urnik, javim ti kasneje.« Ta majhen manever ustvari prostor med impulzom in reakcijo, v katerem se lahko posameznik vpraša: ali to počnem, ker želim, ali ker se bojim reči ne?
Drugi korak je brutalna iskrenost pri analizi lastne energije. Vodenje dnevnika, kjer beležimo, katere interakcije nas napolnijo in katere izpraznijo, pogosto razkrije presenetljive vzorce. Morda so to določeni prijatelji, ki le jemljejo, ali pa službene naloge, ki ne sodijo v naš opis delovnih nalog.
Cilj ni postati hladen ali sebičen, kar je največji strah tistih, ki ugajajo. Cilj je preobrazba iz kompulzivne prijaznosti v zavestno prijaznost. Resnična velikodušnost namreč zahteva presežek energije.
