V povprečnem slovenskem gospodinjstvu zjutraj, recimo okoli sedme ure, ne bomo videli idilične slike zajtrka, kakršnega nam prodajajo reklame za margarine. Namesto tega poteka bitka. Bitka s časom. Nekdo išče drugo nogavico, nekdo polije kakav, nekdo vpije, da je treba v šolo. V zraku tudi ni vonja po svežem kruhu, temveč vonj po povišanem krvnem tlaku. Preden se sploh zavemo, že hitimo v službo, kjer bomo nekaj ur poskušali ujeti korak z elektronsko pošto.
Zvečer se cikel ponovi, le da v obrnjeni smeri in z dodatkom utrujenosti. Ko končno ležemo v posteljo in strmimo v strop (ali, verjetneje, v zaslon telefona), nas preplavi občutek oziroma vprašanja v smislu, kam je šel današnji dan in zakaj se počutim, kot da sem ga preživel, ne pa zares doživel.
Dandanes živimo v nekakšnem kultu hitrosti.
Da bi razumeli, kako se izkopati iz tega kolesja, moramo najprej razumeti, kako smo se vanj sploh ujeli. Ne gre namreč za slabo organizacijo časa ali pomanjkanje discipline, ampak celo za sistemsko, kulturno in kemično spremembo v načinu, kako dojemamo človeški obstoj.
Časovna revščina
Nikoli v zgodovini človeštva nismo imeli toliko naprav, ki »varčujejo s časom«. Imamo stroje, ki namesto nas perejo, sušijo in pomivajo. Imamo algoritme, ki namesto nas iščejo informacije, in aplikacije, ki nam naročijo hrano na dom. Logično bi bilo, da bi imeli starši torej na voljo obilico prostega časa, ki bi ga preživljali v ležernem druženju.
Toda resničnost je diametralno nasprotna. Sociologi temu pravijo časovna revščina. Nemški sociolog in politolog Hartmut Rosa, avtor odmevnega dela Beschleunigung: Die Veränderung der Zeitstrukturen in der Moderne, trdi, da tehnološki napredek ni prinesel več časa, temveč je zgolj pospešil tempo življenja. Ker lahko naredimo več stvari v krajšem času, se od nas pričakuje, da bomo naredili še več. Elektronska pošta je nadomestila pisma, zdaj pošiljatelj pričakuje odgovor v petih minutah, ne v petih dneh.
Ta pospešek smo nekritično prenesli v družinsko življenje. Naši urniki so postali podobni voznim redom japonskih hitrih vlakov. Vsaka minuta mora biti optimizirana, vsaka praznina zapolnjena. Če otrok pol ure gleda v zrak, starša zagrabi panika, saj bi vendar bilo bolje, če bi vadil klavir ali delal kaj drugega »produktivnega«.
Družba nas je prepričala, da je lenarjenje greh, produktivnost pa najvišja vrlina. Toda kot je nekoč zapisal francoski filozof Blaise Pascal v svojih Mislih: »Vse težave človeštva izvirajo iz tega, da človek ne zna sedeti pri miru v sobi.« Če je to veljalo v 17. stoletju, velja danes tisočkrat bolj.
Otrok kot projekt
Najbolj boleče se to kaže v hitenju in načinu, kako vzgajamo otroke. Kanadski novinar Carl Honoré, avtor gibanja Slow Movement in knjige Under Pressure, opozarja, da se je starševstvo spremenilo v obliko produktnega vodenja. Otrok ni več edinstveno bitje, ki se razvija v svojem ritmu, temveč projekt, ki ga je treba optimizirati za trg dela prihodnosti.
Tukaj nastopi mit o popolnem staršu. To je starš, ki otroku omogoči vse. Balet ob torkih, angleščina ob sredah, robotika ob četrtkih in nogomet ob petkih. Vikendi so rezervirani za poučne izlete. Prepričani smo, da če otroku ne ponudimo vsega zdaj, bo v življenju zaostal.
Toda ta dirka za popolnostjo ima svojo ceno. Otrokom krademo tisto, kar za razvoj najbolj potrebujejo: nestrukturiran, dolgčasa poln čas za prosto igro. In sebi krademo mir. Postali smo taksisti in logistiki, namesto da bi bili tolažniki in opazovalci.
V tej enačbi je nekaj tragičnega. Hitimo, da bi otrokom omogočili boljšo prihodnost, vendar pri tem žrtvujemo edino, kar zares imamo – sedanjost. Starši so danes tako obsedeni s pripravo otroka na uspeh, da pozabijo uživati v otroku, ki ga imajo pred seboj.
Zasvojenost z adrenalinom
Vendar bi bilo preveč enostavno vse pripisati zgolj zunanjim pritiskom. Priznati si moramo neprijetno resnico: hitenje je postalo naša droga.
Ko hitimo, je naše telo preplavljeno z adrenalinom in kortizolom. To stanje »boja ali bega« je evolucijsko namenjeno bežanju pred tigri, ne pa vožnji otroka v vrtec. Toda dolgotrajna izpostavljenost temu stresu postane zasvojljiva. Tišina postane neprijetna. Ko se končno ustavimo, nas preplavi tesnoba. Čutimo, da bi morali nekaj početi. Preveriti telefon. Zložiti perilo. Odgovoriti na sporočilo.
Mir nam je postal tuj. Ko rečemo »nimam časa«, to pogosto pravzaprav pomeni »nimam kapacitete, da bi se soočil s tišino«. Kajti v tišini se moramo soočiti sami s seboj, svojimi strahovi, svojo utrujenostjo in dejstvom, da morda živimo življenje, ki ni v skladu z našimi vrednotami. Hitenje je odličen analgetik. Dokler tečemo, nam ni treba čutiti.
