Nekoč je veljalo, da je vstop v odraslost jasno začrtana meja, ki jo prestopimo z maturo, prvo zaposlitvijo ali poroko. Danes pa se zdi, da se je ta ločnica razblinila v meglici podaljšane adolescence, ki se po mnenju psihologov in nevroznanstvenikov ne konča več pri osemnajstih ali celo enaindvajsetih letih, temveč sega globoko v tretje desetletje življenja. Sodobni petindvajsetletnik je v marsičem bolj podoben najstniku izpred petdesetih let kot pa takratnemu odraslemu moškemu ali ženski. Ta premik ni le posledica ekonomskih pritiskov, temveč tudi globljega razumevanja človeških možganov, ki nas sili k ponovnemu razmisleku o tem, kdaj smo dejansko »pripravljeni« na svet.
Prefrontalni korteks in procesi zorenja
Eden ključnih razlogov za to podaljšano obdobje zorenja tiči v biologiji, natančneje v prefrontalnem korteksu. To je tisti del možganov, ki se nahaja tik za našim čelom in deluje kot nekakšen »direktor« ali nadzorni center. Odgovoren je za izvršilne funkcije, kot so načrtovanje prihodnosti, tehtanje tveganj, obvladovanje impulzov in razumevanje dolgoročnih posledic naših dejanj. Dolgo je veljalo prepričanje, da so možgani ob koncu pubertete že popolnoma izoblikovani, vendar sodobna nevroznanost, ki jo v svojih delih izpostavlja priznana britanska strokovnjakinja prof. dr. Sarah-Jayne Blakemore, dokazuje nasprotno.
Prefrontalni korteks je namreč zadnji del možganov, ki se dokončno »poveže« in dozori. Ta proces se pri večini ljudi ne zaključi pred sredino dvajsetih let, pri mnogih pa traja vse do tridesetega leta. Do takrat so mladi ljudje biološko bolj nagnjeni k iskanju kratkoročnih užitkov in so manj odporni na socialne pritiske, kar pojasnjuje marsikatero nepremišljeno odločitev v tistem obdobju, ki ga danes imenujemo nastajajoča odraslost. Ker se sinapse v tem delu možganov še vedno krepijo, mladi odrasli pogosto delujejo z močnimi čustvi namesto s hladno logiko, kar podaljšuje čas, ki ga potrebujejo, da se zares ustalijo v stabilnih življenjskih vlogah.
Med študentsko sobo in lastnim domom
Psiholog Jeffrey Jensen Arnett, ki je skoval termin »nastajajoča odraslost« (emerging adulthood), poudarja, da živimo v času, ko se je obdobje med adolescenco in polno odraslostjo razvilo v povsem novo življenjsko fazo. Arnett pojasnjuje, da mladi danes potrebujejo več časa za pridobivanje izobrazbe in veščin, ki so potrebne v kompleksnem informacijskem gospodarstvu. To pa s seboj prinaša tudi psihološko spremembo; mladi odrasli se ne počutijo več kot otroci, a hkrati še ne čutijo polne teže odgovornosti, ki jo prinaša status odraslega.
Ta vmesni prostor je čas intenzivnega raziskovanja identitete, ki pa lahko ob pomanjkanju jasnih mej hitro postane obdobje stagnacije. Tukaj nastopi ključna in pogosto napačna vloga staršev. V želji, da bi svojim otrokom prihranili trpljenje v neusmiljenem svetu, se mnogi starši prelevijo v t. i. »helikopterje« ali celo »snežne pluge«, ki otrokom s poti odstranjujejo vse ovire. Dr. Laurence Steinberg, eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za adolescenco, opozarja na nevarnost pretiranega zaščitništva. Steinberg trdi, da starši s tem, ko prevzemajo odgovornost za otrokove finance, administrativne opravke in celo čustvene stiske, dejansko zavirajo razvoj njihovega prefrontalnega korteksa. Možgani se namreč razvijajo skozi izzive in reševanje problemov; če starš vedno ponudi rešitev, se nevronske poti, odgovorne za samostojnost, preprosto ne okrepijo.
Sostanovalci s svojimi starši
V slovenskem kontekstu je ta pojav še posebej izrazit zaradi specifične stanovanjske problematike, saj mladi pri nas med vsemi Evropejci skoraj najdlje ostajajo v skupnem gospodinjstvu s starši. To ustvarja posebno dinamiko: tridesetletnik se lahko še vedno počuti kot gost v »hotelu« svojih staršev, starši pa v njem še naprej vidijo otroka, ki ga je treba opominjati na pospravljanje sobe ali zdravo prehrano. Psihologi zato svetujejo, da je v takšnih primerih nujna jasna »pogodba o sobivanju«. Odrasli otrok mora prevzeti polno odgovornost za določen del gospodinjstva in financ, starši pa se morajo zavestno zadržati pri poseganju v njegove osebne odločitve — od izbire partnerja do ravnanja z denarjem.
Dr. Steinberg svetuje, da bi morali starši v tem obdobju preiti iz vloge »upravnika« v vlogo »svetovalca«. To pomeni, da morajo biti na voljo za pogovor, a hkrati dopustiti, da njihov odrasli otrok občuti naravne posledice svojih napačnih odločitev. Vstop v odraslost danes torej ni več skok v globoko vodo, temveč dolga hoja po plitvini. Čeprav so biološki in ekonomski dejavniki tisti, ki so to hojo podaljšali, je naša naloga – tako posameznikov kot staršev – da ne pozabimo na končni cilj. Odraslost namreč ni dosežek, ki pride samodejno s starostjo, temveč stanje duha, ki ga osvojimo takrat, ko sprejmemo, da smo sami arhitekti svoje usode, s prefrontalnim korteksom vred.
