Bolečina v hrbtu je postala ena najpogostejših spremljevalk sodobnega človeka. Ne izbira po letih ali poklicu, statistika je neizprosna. Dr. Miha Vodičar, dr. med., je ortoped, ki se s temi težavami srečuje vsak dan. A namesto da bi takoj ponudil rešitev s skalpelom, raje opozarja na pomen mišic, pravilnega gibanja in razumevanja lastnega telesa. V obširnem intervjuju razbija mite o hitrih rešitvah, pojasnjuje fenomene, kot je telefonski vrat, in predstavlja skupnost, ki bolnikom vrača upanje.
Zakaj ima danes toliko ljudi težave s hrbtenico? Se nam to samo zdi, ker o tem več govorimo, ali pa je naš način življenja res tako škodljiv?
»Dejavniki so nedvomno večplastni in težko bi s prstom pokazali le na enega krivca. Dejstvo je, da v osnovi človeška hrbtenica ni bila mišljena ali evolucijsko narejena za sto let življenja. Iz študij zelo dobro vemo, da se z leti degenerativne oziroma obrabne spremembe na hrbtenici povečujejo. Če bi vsi živeli dovolj dolgo, bi pravzaprav vsi imeli te spremembe – to je neizogibno, je del staranja. To je ena plat zgodbe.
Druga, morda bolj skrb vzbujajoča, je naš način življenja. Biomehanske študije so jasne: sedenje zelo poveča sile na hrbtenico. Danes s tem sedečim načinom življenja in prisilnimi držami prihaja do povečanja statičnih obremenitev in pomanjkanja mišične aktivacije. Dolgotrajna obremenitev v enem položaju je tisto, kar povzroča mišicam veliko škode. In ko ljudje govorijo o bolečini v hrbtenici, imajo najpogosteje pravzaprav mišično bolečino. Ta nastaja zaradi preobremenitev, statičnih drž in pomanjkanja regeneracije. Mišica namreč potrebuje svoj cikel funkcionalnosti – mora se skrčiti, sprostiti in raztegniti. Brez tega se stvari samo nalagajo in nalagajo.«
Omenili ste mišice. Ljudje si hrbtenico pogosto predstavljajo le kot skupek kosti oziroma vretenc. Kako pomembna je v resnici ta mišična opora?
»Izjemno pomembna. Hrbtenica niso samo kosti, medvretenčne ploščice in živci. Je centralni del trupa, ki podpira celo telo, in okrog hrbtenice je ogromno plasti mišic, ki so ključne za njeno funkcionalnost. V praksi pogosto vidimo zanimiv fenomen: ljudje lahko imajo na rentgenski sliki zelo slabo stanje, zelo spremenjeno in obrabljeno hrbtenico, pa imajo po drugi strani v življenju zelo malo težav. Zakaj? Ker imajo primeren mišični tonus. Kombinacija tega obrabnega procesa in močnih mišic je tisto, kar na koncu določa, ali nas bo bolelo ali ne. Preventiva in ključ do uspeha je gibanje. Brez tega, da se mišica regenerira, ne gre.«
Ni vseeno, kako se gibamo
Ko omenite gibanje – večina ljudi si reče: »Saj grem vsak dan na sprehod, to bi moralo biti dovolj.« Je hoja dovolj za zdravo hrbtenico?
»Tukaj vas moram razočarati. Hoja za mišice trupa naredi zelo malo, res zelo malo. Ne razumite me napak – vsaka aerobna telesna aktivnost, bodisi hoja, kolesarjenje, tek, plavanje bodisi vadba na veslaču, zagotovo pomaga. Pomaga predvsem zato, ker se poviša srčni utrip, po telesu zakroži več krvi, tkiva dobijo več kisika in hrane. Telo gre iz nekega anaerobnega metabolizma v pospešen aerobni metabolizem. Ampak, in to je velik ampak, za same mišice trupa je treba delati usmerjeno vadbo. Temu se strokovno reče vadba za stabilizacijo trupa oziroma core exercise. Te vaje so relativno specifične.«
Verjetno ni vseeno, katere vaje delamo? Internet je poln nasvetov, ki so lahko dvorezni meč.
»Res je. Če vtipkate 'vaje za hrbtenico' v internet, boste dobili na stotisoče zadetkov. Problem je v tem, da če greste na internet in si sami izberete neke vaje, te morda ne bodo tisto, kar ste pričakovali. Lahko vam bodo povzročile še več težav, vas bodo še bolj zakrčile. Pri tem je treba biti strokoven in previden. Ni enega odgovora za vse. Ideja je, da mora vsak začeti s tistimi vajami, ki jih zmore, in nato počasi stopnjevati. Tisto, kar se je nam izkazalo za zelo dobro v zadnjem času, je sodelovanje s fizioterapevti in kineziologi. Ljudje, predvsem tisti s težavami, s tem dobijo res neko dodano vrednost.«
Omenili ste strokovnjake. Vemo pa, da je v slovenskem javnem zdravstvu dostop do fizioterapije pogosto težaven, čakalne dobe so dolge. Kako vi kot zdravnik gledate na to sistemsko težavo?
»To je žalostna realnost, na katero opozarjamo že leta. A to ni stvar zdravnika, to je stvar zdravstvenega sistema. Problem ni le v čakanju, ampak tudi v kakovosti obravnave v javnem sistemu. Dokler bodo obstajale točke, ki jih mora fizioterapevt doseči in izpolniti, mu sistem ne omogoča, da bi s pacientom naredil res kakovostno obravnavo. Zato je, vsaj jaz tako mislim, veliko te fizioterapije blažev žegen. Kakovostna individualna obravnava pa stane. To je vprašanje za družbo in politiko – ali si to lahko privoščimo ali ne? Jaz tega žal ne morem rešiti.«
Združenje hrbteničarjev
Pacienti se pogosto znajdejo v stiski. Ne vedo, na koga se obrniti, prestrašeni so. Vi sodelujete v projektu Spinalia. Nam lahko poveste več o tem?
»Spinalia oziroma Skupnost s hrbtenico je nastala kot čudovit družbeno odgovoren projekt. Zagnala ga je moja pacientka, ki je imela v mladosti operacijo hrbtenice, pozneje pa so se ji pojavile dolgotrajne kronične težave. Težko se je premaknila iz stanovanja. To sva reševala z večjo operacijo in relativno dobro rešila. A bolnica je takrat izkusila nekaj drugega – po operaciji je ostala zelo sama. Ni imela nikogar, s komer bi se lahko pogovorila, delila izkušnje. Ko je brskala po internetu, je našla neko angleško stran za paciente, a je bila zelo žalostna, ko je ugotovila, da je tam kar naenkrat vse postalo plačljivo. Rekla si je: »To pa ni prav.« Tako je nastala ideja, da naredimo nekaj, kjer združimo paciente s težavami s hrbtenico. Da imajo neki prostor, kjer se povežejo, si pomagajo, si svetujejo, delijo svojo zgodbo. Zaradi tega je komu lažje, dobi idejo, kako si prilagoditi življenje.«
Kakšna je vaša vloga v tej spletni skupnosti?
»Moja vloga je skrb za strokovno podporo. Želimo namreč, da so informacije, ki jih pacienti dobijo, strokovno preverjene. Na trgu je ogromno stvari, ki se prodajajo in imajo agresiven marketing, a so s strokovnega vidika zelo vprašljive ali pa nimajo dokazanih učinkov. Ljudi, ki so v stiski in bolečinah, je relativno lahko prepričati, da nekaj kupijo. Mi pa enkrat na mesec naredimo seminar za naše člane, kjer vsakič izberemo drugo temo in jo strokovno obdelamo. Teme so zelo različne: pogovarjali smo se o minimalno invazivnih posegih, prehrani, psiholoških metodah za življenje z bolečino, kineziologiji, fizioterapevtskih tehnikah …«
Kako velik je odziv?
»Zelo velik. Trenutno imamo že okrog tisoč članov, morda celo več. Spletna stran in posnetki predavanj so dostopni samo registriranim članom. To je namerno, saj želimo, da skupnost ostane varna. Ljudje imajo stigmo pred kronično bolečino, ne želijo se javno izpostavljati, saj morajo v vsakdanjem življenju in službi funkcionirati. Zato je prav, da je to zaprta skupnost, kjer se počutijo varne.«
Tudi prehrana je pomembna
Omenili ste prehrano. Večina ljudi bolečine v križu ne povezuje s tem, kaj jedo. Kakšna je povezava?
»Tudi jaz nisem strokovnjak za prehrano, zato smo v sklopu naših predavanj gostili prof. Nado Rotovnik Kozjek. Njeno ključno sporočilo je bilo povezano s sarkopenijo – to je izgubljanje mišične mase, kar je velik problem predvsem pri starejši populaciji. Tukaj je pomembna povezava med tem, kaj damo vase in kaj s tem naredimo. Vemo, da nam proteinska hrana omogoča, da iz njenih gradnikov zgradimo bolj kakovostne mišice. Ampak pozor, te mišice moramo tudi pognati v aktivacijo! Pri sarkopeniji so ugotovili, da je ključno mišico hipertrofirati, torej povečati. Zato v tem kontekstu ni dovolj samo hoja in aerobna aktivnost, ampak je nujna vadba za moč.«
Kaj pa psihološki vidik? Bolečina verjetno močno vpliva na psiho in obrnjeno.
»Seveda. Veliko ljudi s kronično bolečino ima zraven tudi psihične ali psihološke težave. Na Ortopedski kliniki imamo klinično psihologinjo, ki se s tem poglobljeno ukvarja. Mi ortopedi večinoma rešujemo akutne težave – ko nekdo pride zaradi hude poškodbe, tumorja ali metastaz, se mora soočiti s težko diagnozo. Pri kronični bolečini pa so zelo pomembne protibolečinske ambulante. Na URI Soča na primer deluje ambulanta za kronično bolečino, kjer imajo cel tim ljudi. To se mi zdi prava pot, a so žal kapacitete našega zdravstva spet premajhne za vse potrebe.«
Telefoni povzročajo labodji vrat
Poleg bolečin v križu se zdi, da je v porastu še ena težava – bolečine v vratu. Je to res povezano s pametnimi telefoni?
»Res je, težave z vratno hrbtenico so v velikem porastu, tolikšnem, da so dobile že svoje poimenovanje: telefonski vrat, text neck ali labodji vrat. Gre za to, da zaradi gledanja v telefon ali računalnik nenehno iztegujemo vrat naprej. O tej temi je moja nekdanja doktorska študentka naredila obsežen doktorat. Kaj se zgodi? S tem, ko postavljamo vrat naprej, začnemo počasi razmikati in rahljati globoke obvratne mišice in ligamente. Na račun tega začnejo možgani dobivati popačeno informacijo o tem, kje je naša glava v prostoru. Dobijo informacijo, kot da se glava preveč premika, kot da je vrat nestabilen. In ker želijo možgani za vsako ceno ohraniti centralno živčevje (hrbtenjačo), skušajo stabilizirati vrat tako, da refleksno zatrdijo oziroma zakrčijo povrhnje obvratne mišice. To je danes najpogostejši vzrok za bolečino v vratu. Večina ljudi za to ne potrebuje operacije. Obstaja pa posebna vadba, s katero se nazaj učvrsti globoke mišice in nauči možgane boljšega zaznavanja glave v prostoru.«
Vseeno včasih brez operacije ne gre. Kako se odločate, kdaj je čas za kirurški poseg?
»Imamo pomembno tezo: vse drugo, kar poskusimo, torej fizioterapija, vadba, zdravila, nam omogoča, da vedno stopimo en korak nazaj. Ko ste enkrat operirani, pa ne morete nikoli več biti neoperirani. Zato je operacija tista zadnja stvar, je pot brez izhoda. Pri odločitvi je zato ključno ločiti, ali gre za mehanično ali funkcionalno bolečino. Mehanična bolečina izvira neposredno iz anatomskih struktur: zlom vretenca, uničena medvretenčna ploščica, obrabljen sklep, izbočena ploščica, ki pritiska na živec, ali nestabilen segment. Te lahko operacija popravi stvari. Funkcionalne težave pa izvirajo iz ovoja hrbtenice – iz mišic, ovojnic, narastišč. Tukaj operacija ne pomaga. Če mišico prerežemo, tam ostane brazgotina, kar pomeni, da je tkivo manj funkcionalno kot prej. Če ni mehanične komponente bolečine, nobena operacija ne more pomagati. Zato moramo biti zelo prepričani, da bomo s posegom pacientu res koristili in ne naredili škode.«
Danes se veliko govori o umetni inteligenci v medicini. Vas bo kmalu nadomestila pri odločanju o tem, koga operirati?
»Relativno prepričani smo, da nas umetna inteligenca še kar nekaj časa ne bo nadomestila. Zakaj? Prvič zato, ker slika ne pove vsega – včasih ne pove ničesar. Lahko imate dve praktično identični rentgenski sliki, pa ima en pacient neznosne bolečine, drugi je povsem brez težav. Treba je zdraviti pacienta, ne slike. Temu angleško rečemo patient tailored treatment – zdravljenje, prilagojeno posamezniku. Treba je oceniti celo sliko človeka in presoditi, ali mu bo določena operacija res pomagala. Najtežja odločitev ni, kako operirati, ampak koga operirati.«
Za konec me zanima, ali obstaja kakšen podatek, koliko težav s hrbtenico nas dejansko čaka? Se jim sploh lahko izognemo?
»Obstajajo velike populacijske študije, ki pravijo, da ima vsak posameznik kar 93-odstotno verjetnost, da bo enkrat v življenju imel bolečino v hrbtenici. Torej se temu praktično nihče ne bo izognil. Vprašanje je le, koliko bo ta bolečina relevantna, koliko časa bo trajala in koliko nas bo omejila. Zato je tako pomembno, da imamo korektne informacije in da vemo, da lahko veliko naredimo sami. Prej ali slej nas to vse čaka – ali pa nas je že dočakalo.«
