S 1. julijem bo zaživel nov sistem dolgotrajne oskrbe in prve vstopne točke so začele sprejemati vloge že 1. junija. Mreža se bo postopoma širila in upravičenci bodo vloge lahko oddali na 16 vstopnih točkah po vsej Sloveniji. V nekaterih občinah se še srečujejo z velikimi težavami, ponekod pa so že zavihali rokave in začeli delo. V Posavju so se na novosti dobro pripravili, saj so v zadnjem mesecu v vseh štirih občinah izvedli posvete z laično in strokovno javnostjo, da bi odgovorili na vprašanja in dileme ljudi. Kakšne so prve izkušnje, kdo je upravičen do pomoči in kakšne so pravice, je pojasnila Carmen Rajer, vodja vstopne točke za dolgotrajno oskrbo na Centru za socialno delo Posavje.
Kakšne so prve izkušnje po 1. juniju, ko so ljudje začeli prihajati na vstopno točko? Kaj jih najbolj zanima?
Izkazalo se je, da so ljudje potrebovali predvsem pogovor in informacije. Veliko vprašanj je vezanih na to, kaj nov zakon pravzaprav pomeni, kdaj lahko pričakujejo storitve oziroma odločbe in kako je s primerljivimi pravicami. Najbolj jih seveda zanima razmerje do dodatka za pomoč in postrežbo ter osebne asistence, torej, ali se te pravice med seboj izključujejo, in če se, na kakšen način. Opravili smo veliko, lahko bi rekla, informativno-svetovalnih razgovorov, ko so ljudje potrebovali predvsem to, da nekomu povejo, kaj se jim doma dogaja, kako živijo in v kakšnih stiskah so. Zato vidim izjemen pomen vstopnih točk tudi v vidiku psihosocialne podpore, prvega stika, kjer je na drugi strani oseba, ki zna prisluhniti, ki vidi in razume stisko ljudi ter jih lahko pravilno usmeri. Trenutno imamo v Posavju 37 vlog za dolgotrajno oskrbo in eno vlogo za e-oskrbo. Ocenjevanje na terenu smo že začeli.
Kako potekajo te ocene na domu uporabnika?
Ko smo pri ljudeh, si res vzamemo čas, da si podrobno pogledamo situacijo. Ljudem damo prostor, da sami povedo, kaj zmorejo in česa ne, če pa ne zmorejo, lahko situacijo dodatno pojasnijo svojci. Obiske opravljamo na domu ravno zato, da lahko vidimo celotno sliko bivalnega okolja – ali ima oseba stopnice, ali je okolje prilagojeno, kakšna je dostopnost. Vse to se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti. Izkušnje z obiskov so dobre, ljudje nas lepo sprejemajo. Ko pridemo na njihov dom, jim postane lažje, zberejo se in morda zastavijo še kakšno vprašanje več.
Namenjeno vsem osebam
Kdo bo torej upravičen do dolgotrajne oskrbe?
Upravičenci so osebe, ki potrebujejo pomoč zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti ali pomanjkanja oziroma izgube intelektualnih sposobnosti. Res je, da pretežni del populacije predstavljajo starejši, saj so pri njih potrebe po oskrbi največje. Vendar je zakon namenjen vsem osebam, starejšim od 18 let. Premalo se poudarja, da je med upravičenci tudi kar nekaj mlajših. To so lahko invalidne osebe, osebe po možganski kapi, anevrizmi ali poškodbah – nastalih denimo v prometnih nesrečah – ki se vrnejo v domače okolje. Takrat se vloge obrnejo in starši, ki bi morda že sami potrebovali pomoč, morajo ponovno skrbeti za svojega odraslega otroka.
Kaj svetujete osebi, ki denimo po možganski kapi pride iz bolnišnice in ne more več v celoti skrbeti zase? Naj pokliče center za socialno delo za dolgotrajno oskrbo ali pomoč na domu?
V tem trenutku je zagotovo prva pomoč še vedno pomoč na domu, ker je sistem utečen. Ta bo za ljudi izrednega pomena tudi v prihodnje. Postopek za pridobitev pomoči na domu ni vezan na zakon o upravnem postopku, medtem ko so vsi postopki za dolgotrajno oskrbo vezani nanj. To pomeni, da se pri dolgotrajni oskrbi izdajajo odločbe, obstajajo roki in možne so pritožbe, kar lahko postopek podaljša. Poleg tega smo pri dolgotrajni oskrbi povezani s številnimi institucijami, kot so ZPIZ, ZZZS in drugi. Vsekakor pa se pomoč na domu in dolgotrajna oskrba ne izključujeta. Smiselno je, da oseba čim prej poišče takojšnjo pomoč v okviru pomoči na domu, vzporedno pa vloži vlogo za dolgotrajno oskrbo.
Veliko ljudi je v dilemi glede dodatka za pomoč in postrežbo. Ali se mu morajo odreči?
Dodatku za pomoč in postrežbo se je treba odreči, preden oseba sklene osebni načrt z izvajalcem in začne prejemati storitve dolgotrajne oskrbe. Odločba, ki jo ljudje dobijo od centra za socialno delo, še ne pomeni začetka izvajanja storitve. Odločba pomeni, da je oseba upravičena do pravic in umeščena v eno od petih kategorij glede na stopnjo odvisnosti. Ko bo oseba prejela odločbo, bo videla, v katero kategorijo je umeščena in koliko ur oskrbe ji pripada. Takrat bo lahko pretehtala, ali je bolj smiselno prejemati dodatek za pomoč in postrežbo ali vstopiti v sistem dolgotrajne oskrbe. Obojega naenkrat ne more prejemati. Pomembno je tudi, da s 1. decembrom letos ne bo več mogoče oddajati novih vlog za dodatek za pomoč in postrežbo, saj ga bo nadomestil denarni prejemek iz zakona o dolgotrajni oskrbi. Tisti, ki dodatek že imajo, pa ga bodo lahko obdržali, dokler se ne odločijo za koriščenje storitev dolgotrajne oskrbe.
O vlogah na zalogo
Ali je smiselno vložiti vlogo »na zalogo«, za čas, ko bomo morda postali odvisni od pomoči?
Absolutno ne. Vloge na zalogo za čas, ko bo nekdo morda odvisen, ne pridejo v poštev. Mi ocenjujemo trenutno situacijo. Če bo nekdo, ki je popolnoma samostojen, vložil vlogo za vsak slučaj, bo njegova vloga zagotovo zavrnjena. Ugotavljamo, kaj oseba v tem trenutku zmore še sama in pri čem potrebuje pomoč, in to je podlaga za umestitev v eno od petih kategorij.
V okviru dolgotrajne oskrbe se omenja tudi e-oskrba. Zakaj je pomembna?
E-oskrba je izrednega pomena. Različne analize so pokazale, da večina škode po padcu nastane zaradi dolgotrajnega ležanja, ker pomoč ne pride pravočasno. Pogosto ugotavljamo, da ni sama poškodba tista, ki pripelje do popolne onemoglosti, ampak travma, ki jo človek doživi, ko ure ali celo dneve leži na tleh in ne ve, ali ga bo kdo našel. To je za telo nepredstavljiv stres, zaradi katerega začnejo ugašati nekatere telesne funkcije, osebo pa je potem zelo težko spet usposobiti.
Kaj uporabnik dobi pri e-oskrbi in kako deluje?
V osnovnem paketu dobi zapestnico s SOS-gumbom ali verižico z obeskom ter stacionarno napravo, ki je povezana z asistenčnim centrom. Center deluje 24 ur na dan, vse dni v letu. Ko se sproži alarm, na primer ob padcu, se preko zvočnika na napravi oglasi asistent in preveri, kaj se dogaja. Če oseba potrebuje pomoč, asistent obvesti ključne osebe, kot so svojci, ali pa kar urgentne službe. Pomembno je, da za osebe, starejše od 80 let, ki uveljavljajo samo pravico do e-oskrbe, dodatek za pomoč in postrežbo ni primerljiva pravica in se mu ni treba odreči. Sofinanciranje znaša 31 evrov mesečno in 50 evrov za montažo naprave. Ali bo treba še kaj doplačati, še ni znano, možne pa so tudi nadgradnje z različnimi senzorji, vendar so doplačljive.
Obiski na terenu
Pojavljajo se informacije, da naj bi bile odločbe zaradi nedelovanja informacijskega sistema izdane šele jeseni. Kaj to pomeni za uporabnike?
To informacijo imamo tudi mi in ljudem povemo, naj odločb ne pričakujejo takoj. Ta čas bomo izkoristili za to, da opravimo vse obiske na terenu, natančno ugotovimo upravičenost in na centru za socialno delo pripravimo vse potrebno do trenutka, ko dobimo zeleno luč za izdajo odločb.
Izvajalci opozarjajo, da je cena storitev postavljena prenizko. Kako v Posavju rešujete ta izziv?
Pri nas v Krškem je situacija specifična, saj smo že od leta 2018 izvajali projekt dolgotrajne oskrbe, zato imamo s terenskim delom že nekaj izkušenj. A sem tudi sama mnenja, da bo glede cen zagotovo treba še nekaj narediti. Gre za specifično, terensko delo, pogosto na geografsko razpršenih območjih, kar se mora upoštevati pri ceni. Poleg tega so v delo vključeni zelo različni kadri, od socialnih oskrbovalk do diplomiranih fizioterapevtov in delovnih terapevtov, z različnimi plačnimi razredi. Če želimo imeti izkušen kader, to potegne za seboj tudi višjo plačo, zato verjamem, da so izvajalci v stiski glede tega, kako organizirati kvalitetno delo.
Menite, da je potreba po sistemski ureditvi tega področja v družbi velika?
Vsekakor. Že v teh prvih dneh se je pokazalo, kako velika je potreba po pomoči in kako kompleksne so težave, s katerimi se ljudje soočajo. Nikakor si ne smemo več dovoliti, da so otroci naša zavarovalna polica za dolgotrajno oskrbo. Otrokom moramo dovoliti, da so naši otroci in nam pomagajo zato, ker si to želijo in zmorejo, ne pa zato, ker nimajo druge izbire. Neformalna oskrba, ki jo izvajajo svojci, je bila doslej hrbtenica celotnega sistema in skrajni čas je, da jih razbremenimo ter jim omogočimo, da koristijo tudi druge pravice.
