Pri štirinajstih letih se je Zali Istenič življenje čez noč postavilo na glavo; izvedela je namreč za diagnozo sladkorne bolezni tipa 1. A namesto da bi opustila sanje o vrhunskem športu, je bolezen sprejela kot izziv, ki jo je naučil discipline in odgovornosti. Danes je izjemno uspešna atletinja – sprinterka in študentka medicine, ki svoje telo pozna do potankosti in dokazuje, da inzulin in adrenalin nista sovražnika, ampak sotekmovalca. »Ko sem dobila diagnozo, se mi je življenje v zelo kratkem času popolnoma spremenilo. Nenadoma je bilo vse drugače: prehrana, treningi, vsakdanji ritem in predvsem občutek varnosti. Bolezen je zahtevala nekaj učenja, prilagajanja in soočanja z nepoznanim,« začne pripovedovati in pristavi, da na sladkorno bolezen gleda kot na del sebe, ne pa kot na oviro ali nekaj, kar bi jo definiralo samo po sebi. »Naučila me je odgovornosti, discipline in poslušanja lastnega telesa. In vse te lastnosti mi pridejo še kako prav tako pri športu kot tudi pri študiju medicine.«
Občutek stabilnosti
V letošnji zimski sezoni je Zala Istenič dosegla kar nekaj zavidljivih rezultatov v teku na 60 metrov. »A pomembnejši od samih številk je zame občutek stabilnosti, ki mi ga je, upam, uspelo vzpostaviti. Forma se postopoma izboljšuje, ampak brez prehitevanja in nepotrebnega pritiska. Zelo sem pozorna na to, da telo in bolezen sodelujeta, ne pa da bi ju silila prek meja. Glavni cilji zame so ostati zdrava, konstantna in da tekmujem sproščeno, rezultati pa pridejo kot posledica tega.«
Priznava, da mora glede na to, da ima sladkorno bolezen, razmišljati še o eni stvari več kot drugi športniki, kar je lahko malo psihično naporno. A tudi to sčasoma postane del rutine. »Danes tega ne doživljam več kot oviro. Gre za avtomatizem,« doda.
Zala Istenič študira medicino, kar je precejšnja prednost pri razumevanju lastnega telesa. Zaradi tega znanja na svojo bolezen gleda nekako bolj »tehnično« in manj čustveno. Znanje ji daje več razumevanja in predvsem več mirnosti. »Ko veš, kaj se dogaja v telesu, zakaj pride do določenih stvari in kakšni so mehanizmi v ozadju, je lažje sprejemati odločitve in te je manj strah neznanega. Namesto ugibanja imam občutek, da aktivno sodelujem pri obvladovanju bolezni. Zame je to pozitivno – raje vem, kaj se dogaja, in nosim to odgovornost, kot pa da bi bila prepuščena negotovosti in strahu.«
Seveda pa kljub vsemu ostaja pacientka. Še vedno ima boljše in slabše dni, dneve, ko gre vse gladko, in dneve, ko sladkor ni takšen, kakršnega bi si želela. Razlika je v tem, da danes, v primerjavi s časi pred petimi leti, situacije malo boljše razume in jih lažje sprejme, razmišlja sogovornica.
Porast sladkorja pred tekmami
Mnogi diabetiki se bojijo hipoglikemije (nizkega sladkorja) med športom. Pri sprintu pa je zaradi adrenalina pogost ravno obraten problem – skok sladkorja. Pri Zali je ta porast sladkorja tik pred tekmami zelo pogost, glavno pa je, kot pravi, da tega ne rešuje panično. »Skozi leta sem se naučila, da panične korekcije v zadnjih minutah pred tekom običajno naredijo več škode kot koristi. Zato sem se sprijaznila s tem, da se v startni blok praviloma ne postavim z idealnimi vrednostmi sladkorja. Pogosto so te konkretno nad 10 mmol/l in s tem nimam psihične obremenitve. Najpomembnejše je, da poznam svoje telo in svoje odzive. Namesto da bi lovila številke na črpalki, se osredotočam na svoj občutek. V takih trenutkih je bolezen bolj v ozadju, ne pa glavni fokus.«
Njena rutina pred tekmo je zelo preprosta. Najprej preveri vrednost sladkorja, da ve, pri čem je, potem pa se loti ogrevanja, ki je popolnoma enako kot pred vsakim treningom. »Rada imam preverjene stvari, ker mi to daje občutek mirnosti. Na dan tekme ne želim ničesar spreminjati ali eksperimentirati. Takšna rutina mi pomaga, da sem sproščena in samozavestna ne glede na okoliščine.«
Izkušnja jo je okrepila
Sogovornica je diagnozo dobila pri štirinajstih letih. Priznava, da je bilo na začetku res težko, predvsem zato, ker je bilo vse novo in nepričakovano. »Pri štirinajstih si želiš biti čim bolj podoben vrstnikom, ne izstopati in ne razmišljati o stvareh, kot so meritve sladkorja, inzulin in načrtovanje obrokov. Bolezen me je nehote izpostavila in včasih sem imela občutek, da sem drugačna, čeprav si tega nisem želela. Sčasoma pa sem ugotovila, da me sladkorna bolezen v resnici ne omejuje, ampak me oblikuje. Naučila me je večje zrelosti, odgovornosti in samostojnosti veliko prej, kot bi se to zgodilo sicer. Medtem ko so bili drugi bolj brezskrbni, sem se jaz naučila poslušati svoje telo in prevzemati odgovornost za svoje odločitve. Danes na to gledam kot na prednost, saj me je ta izkušnja okrepila kot športnico in kot osebo,« pripoveduje in na vprašanje, ali je zaradi svoje bolezni kdaj pomislila, da bi opustila vrhunski šport, odgovori z jasnim ne. »Šport mi že od nekdaj veliko pomeni in je pomemben del moje identitete. Tudi v trenutku diagnoze nisem razmišljala o tem, da bi se morala odpovedati športu. Seveda je sladkorna bolezen prinesla veliko prilagoditev, več načrtovanja in več odgovornosti, vendar nikoli ni pomenila opustitve sanj. Šport je bil razlog, da sem iskala rešitve, se učila in prilagajala, namesto da bi obupala. Danes vem, da me je prav kombinacija športa in sladkorne bolezni naredila bolj disciplinirano, vztrajno in psihično močno. Zato diagnoza zame ni bila konec poti, ampak le drugačen način, kako to pot nadaljevati.«
Tehnologija pri obvladovanju sladkorne bolezni je močno napredovala in ji močno olajšala življenje. Uporablja senzorje in črpalko, ki ji pomenijo več varnosti in svobode. »Vesela sem, da se stvari tako razvijajo, in verjamem, da bo prihodnost še prijaznejša do ljudi s sladkorno boleznijo.«
