Vsi poznamo takšne pare. Tisti, ki na večerjah delujejo kot utelešenje simbioze, ki si z nasmeškom podajajo košarico s kruhom in za katere se zdi, da med njimi ni nikoli prepirov. V dobi instagrama in skrbno kuriranih družinskih portretov je ta podoba postala naš zlati standard. Nekakšno prepričanje, da je merilo ljubezni (ali trdnosti družine) odsotnost konflikta.
Vzgojeni smo bili namreč v kulturi, ki prepir enači z neuspehom. Če se kregava, se nimava rada. Če so otroci glasni in uporni, sva kot starša odpovedala. Vendar pa psihologi, sociologi in terapevti opozarjajo, da je ta mit o konflikta prostem življenju nerealen, potencialno pa škodljiv. Tišina namreč ni nujno znamenje miru. Pogosto je zgolj odraz obupa, distance ali strahu.
V nadaljevanjih bomo torej raziskovali predvsem anatomijo prepira. Ne z namenom, da bi se prepirali več, temveč da bi se prepirali bolje. Kajti v resnici vprašanje ni, ali se boste prepirali, temveč kaj se bo zgodilo, ko se boste.
Prekletstvo srečnih družin
Lev Tolstoj je v Ani Karenini zapisal slavno poved: »Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način.« S sodobnega psihološkega vidika se je Tolstoj motil. Srečne družine si niso podobne zato, ker v njih vlada večna tišina, ampak ker so se naučile potovati skozi neizogibne nevihte skupnega življenja, ne da bi pri tem potopile ladjo.
Konflikt je namreč lahko naravna posledica intimnosti. Ko posameznika z različno zgodovino, vrednotami in nevrologijo živita v neposredni bližini, je trenje neizogibno. Ideja, da lahko dosežemo stanje trajne harmonije, ustvarja nerealna pričakovanja, ki vodijo v sramovanje. Ko par, ki verjame v mit o harmoniji, začne kričati zaradi nepospravljene posode, tega nihče od njiju ne vidi kot logistični problem, temveč kot dokaz, da je z njunim odnosom nekaj narobe.
Dr. Harriet Lerner, klinična psihologinja in avtorica prelomnega dela The Dance of Anger (Ples jeze), je napisala: »Naši najintimnejši odnosi ne morejo preživeti brez poštenosti. In poštenost vključuje izražanje tistega dela nas, ki je jezen, prizadet ali razočaran.« Zatiranje teh čustev v imenu ljubega miru ne vodi v mir, temveč v čustveno odtujenost.
Nerešljive težave
Morda najbolj osvobajajoč podatek na področju raziskovanja odnosov prihaja z Inštituta Gottman, svetovno znanega laboratorija, ki že desetletja preučuje dinamiko parov. Dr. John Gottman je s svojo ekipo prišel do presenetljivega odkritja: kar 69 odstotkov vseh konfliktov v partnerskih odnosih je nerešljivih.
Da, to lahko preberete še enkrat. Skoraj sedemdeset odstotkov stvari, zaradi katerih se prepirate danes, bo verjetno predmet prepira tudi čez pet let. Gre za tako imenovane večne probleme (po angleško: »perpetual problems«), ki izvirajo iz temeljnih razlik v osebnosti ali življenjskem slogu. Eden je točen, drugi sproščen glede časa. Eden je varčen, drugi uživa v trošenju. Eden potrebuje veliko časa zase, drugi si želi nenehne bližine.
Mnogi pari zapravijo leta v poskusih, da bi spremenili partnerja, misleč, da morajo rešiti vsak konflikt, da bi bili srečni. »Cilj v zakonu pa ni, da razmišljamo enako, temveč da razmišljamo skupaj,« pravi dr. Gottman. Srečni pari se ne razlikujejo od nesrečnih po tem, da nimajo teh 69 odstotkov težav. Razlikujejo se po tem, da se o njih ne nehajo pogovarjati – in da to počnejo s humorjem, sprejemanjem in brez prezira. Mit o življenju brez konfliktov nas sili v sizifovo delo: poskušamo izkoreniniti razlike, namesto da bi se naučili z njimi živeti. Ko razumemo, da je večina prepirov pravzaprav pogajanje med različnima pogledoma na svet, se pritisk, da mora eden zmagati in drugi popustiti, zmanjša.
Nevarnost tišine
Če je hrupna, dramatična (morda bi rekli italijanska) dinamika prepirov na eni strani spektra, je na drugi strani nekaj, kar je dolgoročno morda še bolj uničujoče – navidezni mir.
V psihologiji to pogosto poimenujejo kot odnos, v katerem se v resnici zgolj izogibajo konfliktom, kjer se partnerji, sodelavci ali družinski člani tako bojijo neprijetnosti, da sprotne zamere pometajo pod preprogo.
Toda preproga ima omejeno kapaciteto. Sčasoma postane kup pod njo tako velik, da se po njej ne da več hoditi, ne da bi se spotaknili.
Esther Perel, priznana psihoterapevtka, pogosto poudarja, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč ravnodušnost. Prepir, pa naj bo še tako neprijeten, je vsaj znamenje investicije. Pomeni, da nam je še vedno mar, kaj si druga oseba misli, in da se še vedno borimo za skupni prostor. Ko utihnemo, ko se nehamo boriti, to pogosto pomeni, da smo obupali. Tišina je pravzaprav glasna. Pove nam, da ne verjamemo več, da nas druga stran lahko sliši ali razume.
Ne bojte se nesoglasij. Bojte se trenutka, ko vam bo postalo vseeno. Naslednjič, ko boste začutili tisto znano napetost v prsih, globoko vdihnite in se spomnite – to ni konec sveta. To je samo povabilo k težkemu, vendar nujnemu pogovoru.
